Dokler ne bomo prepoznali srca problema, do takrat nas bodo mazilile vmesne »rešitve«.
Namigujem predvsem na propagando za integralno kmetijstvo, ki se postavlja kot »zelena« rešitev za Slovenijo. Če si ogledamo stvar s potrošnikove strani, masovne proizvodnje, prekomernega izobilja, se integralno kmetijstvo (trenutno) zdi primerna rešitev.

Tako si je lažje zatiskati oči pred dejstvi. V manj kot sto letih, zahvalimo se lahko industrijski revoluciji, nam je uspelo zaživeti v izobilju na račun izkoriščanja (ne)zmogljivosti narave.

Udobju se kakopak noben ni pripravljen odpovedati. Izgleda, da je slovenska vlada našla rešitev, ki ustreza večini prebivalstva. Bolje integralno kot konvencionalno! Ampak ali so vmesne rešitve navzlic spremembam še sprejemljive? Marsikdo v integralni pridelavi najde uteho, misleč, očitno le ni vse tako hudo, očitno le ne bo prišlo do drastičnega preoblikovanja življenjskega sloga.

Očitno lahko nadaljujemo tako kot smo doslej (z manj škropivi), kakšno »nepomembno« stvar kot je kolobarjenje lahko odvzamemo, kaj drugega dodamo. Krpali bomo dokler bomo lahko.

Država nam je dala pomirjevalo. Množica, ki je niso prepričale podnebne spremembe, naravne katastrofe, spet mirno spi, upoštevajoč, da je ne moti zvok, ki ga »vibrira« promet. Še prej so iz nas naredili nizkocenovne odvisnike. Integralno kmetijstvo je ena izmed zank, v katere se vsi zelo radi ujemamo.

Z integralnim kmetijstvom so nam ponudili rešitev, všeč vsakemu odvisnežu, ki se odvisnosti noče rešiti. Tako bomo še nekaj časa dobivali svoj odmerek, preden bomo spoznali, da v naši »deželi Šentflorjanski« nekaj hudo smrdi.

Zapomnite se, nič ni tako poceni, kot se zdi na prvi pogled. Dvomite in sprašujte, kajti človek je (bil) radovedno bitje!

Valerija Hozjan