Te dneve me nenehno spremlja sopotnik, ki se ga nikakor ne morem znebiti, že nadležen mi je, a vendar me neprestano uči nekaj velikega, nekaj kar mi do sedaj ni bilo poznano, nekaj bistvenega, kar zelo počasi dojemam.

Vsako jutro s sodelavci pred začetkom dela posedimo skupaj za nekaj minut. Vedno eno in isto premlevanje problemov posameznikov in aktualnih vsakodnevnih dogodkov. Meni gre že nekaj časa vse skupaj pošteno na živce. On pa me vpraša-ali me priznaš?

Grem v trgovino-Interspar, kupim neko malenkost. Pri blagajni čakam z vrečko sadja in zobno pasto v rokah. Začuden opazujem do vrha napolnjene vozičke pri nekaj kupcih pred mano, z vsem mogočim od hrane do raznovrstnih drobnarij. Skoraj se že jezim, ker moram zopet čakati, ko me v tistem trenutku opozori glas na moje nezavedne misli-ali me priznaš?

Svoja dva otroka zvečer dajem spat. Znana vsakodnevna procedura-pižama, umivanje zob, pravljica. Otroka pa sta še vedno razigrana, ati pa še to, jaz bi pa še jedel, ne grem še spat, drugo pravljico bi iz cicidoja ne to in podobno. Na koncu desetminutnega zavlačevanja se končno razjezim in povzdignem glas, uporabim svojo avtoriteto. Potem se otroka umirita… in zaspita, glas pa me spet vpraša-ali me res ne priznavaš?

Peljem se po cesti, pred semaforjem dolga kolona vozil. Meni pa se mudi, skoraj že zamujam na dogovorjeni sestanek. Čakam in čakam. Že sem nestrpen, ker vidim, da bom zamudil dogovorjeno uro. Zopet redeča luč in to tik pred mano, še dve minuti bosta šle…on pa zopet, kot iz jasnega-Ali me res ne priznaš?

Grem na kosilo. Sam jem le solato, veliko porcijo solate. Malo se oziram okrog po sosednjih mizah, kaj jedo drugi. Vsi veliko krompirja, pa zrezke, juhe in slaščice, večina zadovoljno uživa svoje vsakodnevno kosilo s samo kuhano hrano. O Bog, si mislim, ali še niso dojeli? Glas pa me znova opozori, ali me ne poznaš, ali me tudi tukaj ne priznavaš?

Berem časopis, o padanju slovenske natalitete, da nas je zmeraj manj…Kritičen sem do članka, skoraj da že ne obsodim vseh drugačnih okrog mene, tistih ki se ne odločijo za otroka, pa tiste ženske, ki so napravile splav…, ko me glas znova opozori-ali me še nisi spoznal?

Grem skozi center mesta, v januarju 2007, gledam napol oblečene najstnice z razgaljenimi trebuhi, živijo svoje življenje, veselo zavijejo v McDonalds-saj nimam nič proti, ampak…znova isti glas, ali me tudi v tem ne vidiš?

Lahko bi našteval še in še, pa ne bi mogel objeti veličine, lepote, popolnosti, ki me vsak trenutek obdaja niti opravičiti svoje napihnjene majhnosti. Ne najdem opravičila za vse svoje sodbe, izrečene opazke, posplošene kritike, ki mi kar pridejo na misel, brez vsakršnega truda. Da - premajhen sem, prereven, da bi ti lahko ugovarjal VEČNI in MODRI.