Odnosi – naši vsakdanji: PESEK IN KAMEN

Pred časom je po elektronski pošti krožila zgodba o dveh prijateljih. Bila sta na poti po puščavi. Ko sta že dolgo hodila, je med njima prišlo do prepira in eden je drugemu primazal klofuto. Tisti, ki je klofuto dobil, je bil prizadet, vendar je brez besed napisal v pesek: "Danes me je moj najboljši prijatelj udaril po licu."

Nadaljevala sta s hojo, dokler nista našla oaze. Odločila sta se, da se okopata. Tisti, ki je dobil klofuto, se je zagozdil v mulju in blatu ter se začel utapljati, na srečo pa ga je njegov prijatelj rešil. Ko si je opomogel od skorajšnje utopitve, je vgraviral v kamen: "Danes mi je moj najboljši prijatelj rešil življenje."

Prijatelj, ki ga je udaril in nato rešil, ga je vprašal: "Ko sem te udaril, si to napisal v pesek, zdaj pa pišeš na kamen. Zakaj?"
Odgovoril je: "Ko nas nekdo prizadene, bi morali to napisati v pesek, da lahko veter odpuščanja izbriše našo bolečino. Vendar ko kdo naredi kaj dobrega za nas, moramo to vgravirati v kamen, kjer veter tega nikoli ne more izbrisati."

Vam je zgodba všeč? Bi se tudi vi radi naučili zapisovati svoje bolečine v pesek in pomoč drugih v kamen? Razmislite, kaj lahko za to naredite že danes – in to tudi storite!

Vloga medsebojnih odnosov
Medsebojni odnosi so zelo pomemben del življenja vsakega izmed nas, saj je celo naše življenje preplet najrazličnejših odnosov in njegova kvaliteta je v veliki meri odvisna prav od kvalitete medsebojnih odnosov. Seveda je potrebna osnovna materialna varnost, vendar ko jo dosežemo, so prav odnosi tisti, ki prinašajo občutek izpolnjenosti, sreče in zadovoljstva ali pa v nas porajajo občutek praznine, razočaranja in nezadovoljstva.

Vsi ljudje hrepenimo po izpolnjujočih odnosih, vsi si želimo, da bi bili v dobrih odnosih z ljudmi, ki so nam blizu in s katerimi preživimo velik del svojega življenja. To hrepenenje izvira iz človekove potrebe po povezanosti, pripadnosti in delitvi življenja z drugimi: "Ljudje smo kot angeli z enim krilom, da bi lahko poleteli, se moramo objeti."

Žal se v življenju pogosto dogaja, da so naši odnosi z drugimi sovražni, zavistni, ljubosumni, maščevalni, privoščljivi, površinski, neizpolnjujoči. Lahko smo si z ljudmi pogosto v laseh, lahko se jih bojimo in se jih izogibamo, lahko jim kaj zamerimo in se ne pogovarjamo z njimi. Lahko se ne dogaja nič od naštetega, vendar vseeno živimo drug mimo drugega.

Prav na tej točki se lahko začne naš zavesten trud, da bi izboljšali sebe in svoje delovanje v odnosu. Na odnose namreč lahko gledamo kot na polje učenja, kjer pridobivamo različne izkušnje. Pravijo, da dobimo takšne starše, partnerja, otroke …, ki so za nas življenjska šola, s katero se učimo razvijati svoje še neizražene potenciale: potrpežljivost, sprejemanje različnosti, empatijo, odločnost, pogum, postavljanje zase in podobno.

Kako lahko izboljšamo odnose?
To je seveda za vse nas večno aktualno vprašanje. Občutek nezadovoljstva nam lahko sporoča, da je v medsebojnem odnosu potrebno nekaj narediti in nas spodbudi k izboljšavi odnosa. Seveda lahko zaradi nezadovoljstva tudi ves čas nergamo, se pritožujemo in čakamo, da se bo drugi spremenil ali pa ga skušamo sami spremeniti. Tako je pač lažje, kot pa da bi kaj spremenili pri sebi. Iz lastnih izkušenj pa vemo, da se tak način ravnanja ne obnese.

Veliko bolje se je ustaviti in razmisliti o svoji odgovornosti za stanje v odnosu s katerokoli osebo. Skušajmo čim bolj objektivno razmejiti odgovornost v medsebojnem odnosu. Pomagajmo si z vprašanji: "Kaj je moja odgovornost v tem odnosu? Kaj jaz vnašam vanj? Kaj jaz prispevam k temu, da je odnos takšen, kakršen je?"

Dragoceno je, če znamo pogledati s srcem (ko napišem srce, imam v mislih glas vesti) in ne le skozi prizmo čustev in razuma, saj nas takšno gledanje lahko zavede in za vse krivimo drugega. Raje se iskreno zazrimo vase in začnimo  spreminjati  sebe in svoje načine odzivanja. Za to ni nikoli prepozno! Naučimo se komunikacijskih spretnosti, ustreznega ravnanja s čustvi, prebujajmo empatijo in inteligenco srca. Zavestno si prizadevajmo za svoj osebni razvoj! Kajti s spreminjanjem svojih vedenjskih vzorcev vplivamo tudi na drugega in na njegovo vedenje.

Želim vam veliko izpolnjujočih trenutkov v medsebojnih odnosih! Želim pa vam tudi trenutke, ko se boste počutili nemočne in razočarane v medsebojnih odnosih, saj so nam prav take situacije lahko vzpodbuda za osebno rast. Ne pozabite pa na pesek in kamen!

Boštjan Trtnik
Šola čustvene inteligence