Moralno vedenje živali
Živali so osebnosti

»Mišljenje živali je po naravi enako mišljenju ljudi,« je zapisal kitajski filozof  Lieh Ce 400 let pred našim štetjem. Istega mnenja so prav gotovo tudi ljubitelji živali in večina ljudi, ki živijo skupaj s psi, mačkami ali drugimi živalmi, saj doživljajo živali kot prave osebnosti. Kljub temu pa danes živali v pravnem smislu še vedno veljajo za »stvari«, kljub zakonu za zaščito živali.

Z veliko večino živali, ki niso naši domači ljubljenčki, ravnamo na nečloveški način: v množični živinoreji, pri poskusih na živalih in pri lovu na divje živali. Kar se tiče odnosa do živali, je naša družba obstala v srednjem veku, ko niso odrekali duše in iz nje izhajajočih pravic samo živalim, ampak tudi ženskam, sužnjem in temnopoltim ljudem.

Ali smo v svojem odnosu do živali obtičali v srednjem veku?
Številni filozofi in biologi so bili več sto let prepričani, da ima le človek kot »krona stvarstva« dušo in čustva, da je le človek zmožen razlikovati med pravičnostjo in nepravičnostjo in se pri svojih dejanjih ravnati po etičnih pravilih. Še posebej veliko škode je povzročil filozof René Descartes (1796-1650), ki je v zgodnjem obdobju novoveškega racionalizma živalim odrekal sposobnost kakršnih koli miselnih procesov in jih opisal kot stroje, katerih organi delujejo »kot ura, ki je sestavljena samo iz kolesc in vzmeti«.

»Njihovi kriki v bolečinah ne pomenijo nič več kot le škripanje kolesa.« Po Descartesovem mnenju živali nimajo nikakršnih »émotions de l'âme«, nikakršnih čustev duše. Neogibno se nam vsiljuje vprašanje, kaj se godi z dušo in čustvovanjem človeka, ki na živali gleda kot na stroje. Zdi se, kot da so sodobni množični živinorejci, klavci in vivisektorji obstali na tej ravni zavedanja.

Darwin: duhovna razlika med človekom in živaljo je samo v stopnji razvoja
Celo Charles Darwin (1809-1882) je bil prepričan, da imajo živali »sposobnost presoje« in da je »duhovna razlika med človekom in živaljo, kolikor je že velika, prav gotovo je samo v stopnji razvoja, ne pa v različnosti samega bistva« (Darwin: Izvor človeka, 1871). Ozadje te ugotovitve je bilo njegovo revolucionarno spoznanje o dejanski povezanosti vseh živih bitij, vključno s človekom.

Darwin je dokazal, da so živali naši sorodniki, s katerimi nimamo skupne samo zgradbe okostja, krvnega obtoka ali živčnega sistema, ampak tudi številne vedenjske vzorce in čustvene vzgibe. Celo gestika in mimika živali v veliki meri spominja na naše kretnje in izraze na obrazu. Torej je očitno, da imajo živali prav tako kot mi čustva, namere in misli. V svojih delih Izražanje čustev pri človeku in živali (1871) in Duhovni razvoj v živalskem svetu (1882) je Darwin podal znanstvene utemeljitve, zakaj lahko živali vidimo kot bitja s čustvi, voljo, predstavnostjo in željami, torej z duhovnimi in psihičnimi sposobnostmi, podobnimi našim.

Živali imajo zavest
Znanstvenika Volker Arzt in Immanuel Birmelin sta v svoji knjigi z naslovom Ali imajo živali zavest? (1995) zapisala: »Kdor meni, da njegova mačka, ki se igra s klobčičem volne, zares uživa v igri in kdor je prepričan, da njegov pes zavestno izraža svojo pozornost, ko sede, prisluhne in napne ušesa, nekoliko nagne glavo in ga gleda z budnim pogledom – kdor torej v ozadju vsega tega vidi zavestno doživljanje, se lahko sklicuje na samega Charlesa Darwina.« Darwinov vpogled v evolucijsko zgodovino življenja je prvi ponudil argumente za racionalno utemeljevanje tega, kar intuitivno čutimo vsi z občutkom bližine do divjih ali domačih živali: »Živali so na svoj način osebnosti, katerih doživljanje ni povsem drugačno od našega.«

Moralno vedenje živali
Sodobni biologi dandanes opisujejo moralno vedenje živali, ki je precej bolj razširjeno, kot smo doslej mislili. Vodilni med njimi je Frans de Waal. Kot preučevalec vedenja primatov se posveča elementom moralnosti pri njih, psihološkim mehanizmom, kot so vživljanje, prenos čustev, prevzemanje vidika, in načinom vedenja, kot so sodelovanje, deljenje in tolaženje, pa tudi sprava po prepiru. Frans de Waal je prepričan, da sprave in pomiritve ne najdemo samo pri primatih:

»Medtem smo to vedenje ugotovili tudi pri domačih kozah, hijenah, delfinih, celo pri posebnih vrstah rib, ki poznajo sodelovanje, na primer pri tistih, ki drugim ribam čistijo zajedavce. Menimo, da je to vedenje med živalmi zelo razširjeno.« (Intervju s Fransom de Waalom: www.wissen.de).

Vse več znanstvenikov je danes pozornih na »človeške« oblike vedenja pri živalih, kot so vživljanje, sočutje, pripravljenost pomagati, nesebičnost, požrtvovalnost, pravičnost, prijateljstvo, smisel za skupnost, pravičnost, sprava. Sloni nobenega člana svoje črede ne pustijo na cedilu. Kiti glavači tvegajo svoje lastno življenje, da pripadnike svoje skupnosti branijo pred napadi morskih psov in ork. Vodomci v svojo skupino sprejmejo druge vodomce, s katerimi niso v sorodu, ti se odpovejo razmnoževanju in namesto tega pomagajo pri vzgoji mladičkov. Kopitarji tako v divjini kot tudi na pašnikih vse počnejo skupaj.

Ovce se z licem privijejo k licu prijateljice, ki potrebuje tolažbo, ker je pri prerivanju potegnila krajši konec. Določene vrste papagajev, orlov, kavk, vranov, labodov, golobov in gosi, pa tudi lisice in druge živali vse svoje življenje preživijo z enim sopotnikom in si pomagajo pri vzgoji mladičev.

Toda od kod izvira moralno vedenje živali? Prof. Frans de Waal je prepričan: morala izvira odznotraj. »Morala je naravna in ima čustveno osnovo, ni le stvar razuma ... Ko vidimo, da nekdo trpi, se nam aktivirajo isti predeli možganov, kot da bi sami občutili bolečino. Z moralnimi dilemami se aktivirajo predeli možganov, ki so starejši od naše vrste.«

Znanstveniki so dandanes vse bolj pozorni na »človeške« oblike vedenja pri živalih, kot so vživljanje, sočutje, pripravljenost pomagati, nesebičnost, požrtvovalnost, pravičnost, prijateljstvo, smisel za skupnost, pravičnost, sprava.

Kretnje živali in njihovi izrazi na obrazu pogosto spominjajo na našo gestiko in mimiko.

Vir: Freiheit für Tiere 2/2011, prevod: Urša Vidic

Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, oktober 2011