Po dolgem času sta se srečali prijateljici, ki sta ohranili stike le še z vedno redkejšimi pismi, kasneje pa prek elektronskega dopisovanja… Na to srečanje sta se zelo dolgo pripravljali, ker je vedno kaj prišlo vmes, ko sta določili morebiten termin. Tokrat pa jima je bilo srečanje usojeno…

Nista veliko govorili o obrobnih stvareh, katere ju nikoli niso posebno zanimale, ampak sta kaj kmalu zapustili plitvine in se prepustili globinam…

»Ne bom ti več pripovedovala, kaj sem napisala, da ne bo iz povedanega preveč izstopala moja samovšečnost…, se je Mojca opravičevala prijateljici, kateri je sicer priznala vse…

»Oprosti, vendar sem prepričana, da čakaš samo na mojo spodbudo, ker to svojo skrivnost komaj zadržuješ v sebi. Če mi boš povedala, kaj te muči, ti rečem, da ti bo odleglo. Torej, kar pogumno na dan z besedo,« je razumela Mojčino zadrego Tea.

»Najprej mi povej, koliko časa ti lahko ukradem. Saj veš, da sem imela vedno težave, kadarkoli sem hotela kaj razložiti, pojasniti.«

»Ne bom rekla, da to, kar si pravkar povedala, ni res. Glede mojega prostega časa pa si lahko brez skrbi – ravno dovolj ga bo. Ti pa začni že vendar, sicer me bo konec od radovednosti.«

»Kot veš, že nekaj časa pišem. Sicer nič kaj osupljivo dobrega. Vse skupaj je bolj ko ne vaja v pisnem izražanju. To je tudi oblika komunikacije, ki mi je najbolj pri srcu…«

»Ja, in…?« je skušala prijateljica pomagati.

»Torej…, moj stil nekako že poznaš, saj sem te skoraj vedno prosila za mnenje, ko sem imela besedilo nekako že izgotovljeno…«

»Res je.«

»In sedaj je nastalo spet nekaj novega, a do tega sem se dokopala mukoma, zgolj z odločnostjo in načrtno, kar se bo verjetno poznalo tako pri vsebini kot tudi v slogu… Veš, ne morem več kar stresati iz rokava, nič več ni nekega spontanega navdiha, kot da sem se docela iztrošila…«»Saj si se res! Ni čudno. Doslej si v relativno kratkem obdobju napisala kar zavidljivo veliko. Morda bova o kakovosti katero rekli še kdaj drugič…  Sedaj te bega vprašanje, od kod črpati v nadaljnje. Dragica moja, samo ne bodi mi tako naivna, da se boš vselej lahko zanašala samo na svoje zamisli.

Ne bodi užaljena, toda tudi to, o čemer si prepričana, da so tvoje lastne zamisli, ki si se brez tuje pomoči prikopala do njih, je na nek način vprašljivo, saj je čisto možno, da je podobno kot ti razmišljal že kdo drug in je zelo podobno misel samo z drugimi besedami podal… Pa naj te to preverjeno dejstvo pretirano ne vznemirja, ker omenjeno spoznanje izhaja samo še iz enega dejstva več, ki je, da smo si ljudje na nek način neverjetno podobni, vsem različnostim med nami navkljub…«

»Tvoje besede so me malo potolažile, čeprav si verjetno pričakovala, da se bom težko sprijaznila z resnico…«

»Tokrat pa si se glede moje presoje zmotila. Kar koli že sem ti do sedaj povedala, nič te ni spravilo s tira, vsakršno resnico preneseš, dokaj pokončna si in za namenček še malo trmasta…«

»Ah, ne laskaj mi preveč.«

»Samo resnico govorim.«

»Da še jaz nekaj pripomnim v tvojem stilu – da, resnico si povedala, kakor jo vidiš ti, in ne, kakršna je dejansko.«

»Kakor želiš. Ne da se mi več nadaljevati tega najinega besednega žonglerstva.«

»Sva skrenili s poti? Ja, včasih se zgodi tudi to… Veš kaj, zdi se mi, da sem te kar precej zamotila s temi svojimi problemi… Pravkar sem ugotovila, da imam svoje najnovejše pesmi kar s seboj. Pridi z mano samo toliko, da napravim fotokopije. Saj veš, original je treba zadržati zase, da imaš dokazno gradivo, na katero se lahko pozneje sklicuješ…«

»In za koga bodo kopije?«

»Ja, zate vendar! Si smešna! Ti boš moj prvi kritik, pa še malo lektorja povrhu tega. Ko boš pri volji, se torej loti teh besedil brez usmiljenja in ne oziraje se na mene. Besedila kar obdrži, veš, kje je še izdaja moje knjige! Sedaj pa ti opravičujem za nestrpnost, vendar me že čas preganja, tebe pa verjetno tudi…

Še na predavanja iz psihologije skočim. Torej, pozdravljena! Oglasi se kaj ali pa mi pošlji kakšno sporočilo, da ne boš denarja za pisemske znamke po nepotrebnem tratila. Hvala ti za čas, ki si mi ga namenila. Se vidiva, ko se vidiva…«

Po tem prisrčnem slovesu sta prijateljici odhiteli vsaka po svoje, vendar je to srečanje še dolgo odmevalo v njiju.

Danijela Premzl