V svojem življenju je imel veliko prijateljev, ki jih je obiskoval in oni so obiskovali njega. Nekega dne je zbolel in se je znašel v stanju, da ni mogel več tako urno stopiti na svoje noge in se je pri hoji posluževal palice. Spraševal se je, ali je prijateljstvo poklic, ki ga ne more več opravljati. Spoznal je, da ljudje vrednotijo njegovo prijateljstvo po njegovem številu obiskov in izkazovanju prijateljskega čustva. In ko zmanjka moči in darov, ki jih razdajamo, ostane človek sam. Tako je sam pri sebi razmišljal.

Razmišljal je, kako bi si razširil prostor svojega bivanja in kako bi si pridobil nove prijatelje, da bi morda oni stopili do njega in mu pretrgali dolge ure osamljenosti. Premišljeval je tudi o tistih, ki bi se utegnili vrniti, saj se jim ni odrekel. Le do njih ne more priti s palico. V svoji samoti je že preštel tiste, ki bi se jim mogel odpovedati in tiste brez katerih ne bi mogel živeti, ker so mu bili toliko pri srcu. Nobena stvar mu ni bila več v uteho, potreboval je človeka, njegovo toplino.

Spomini na prijateljstvo so bili samo še pričevanje o prijetnih uricah, ki jih je nekoč preživljal in o tem, kar nosi v srcu in zmore storiti za drugega. Srce je osamljenemu človeku prišepetavalo, da mora preživeti stisko. Preteklost se ne ponovi, čustva so tudi stvar pozabe. Utišati jih mora. Tako se je tolažil. Tišina, ki je napolnjevala prostor, mu je dala vedeti, naj se ne ukvarja več s svetostjo besede 'prijatelj'. Ali ne vidi, da se je tišina v celoti preselila vanj in da tudi tihota ustreza njegovemu počutju, ko pa sta globina molka lahko zvok in znamenje človeškega življenja navznoter neko novo stanje, ki izhaja iz duše in krvi in sta znak, da človek ni notranje mrtev. In tako je starec prisluhnil notranjemu šepetu tišine in poniknil v labirinte svojega molka, ki je bil njegovim prijateljem popolnoma prikrit in ob tem je ugotovil, da je ta molk zanj nepogrešljiv.

Vendar starca nista zajela le samota in globina molka, vse stvari, ki so ga obdajale, so dobile svojo govorico. Luč, ki je gorela v lestencu, ga je spominjala na notranjo svetlobo duha. Okno skozi katerega je strmel, mu je odpiralo pogled na svobodo. Ptica ga je spodbujala k vzletu njegove domišljije. Miza in pero na njej sta ga spomnila, da naj svoje misli zapiše. In velika knjižna omara, ki je stala pred njim, se mu je zdela prava skrivalnica in zakladnica prijateljstva. Ničesar več ni mogel izključiti iz svojega premišljevanja. Roža, ki je v lončku samevala, ga je spominjala, da raste in naj rasteta skupaj. Vse stvari so dobile svojo govorico.

Tako se je starec navadil vse stvari označevati z drugačnimi znaki in šiframi. To niso bile več stvari, ampak žive reči, ki so bile sposobne narediti korak iz sebe in stopiti v starčevo bližino. Starec je te reči, ki so ga pritegnile k zaznavanju, ne zgolj po površini, temveč tudi v iskanju globljih možnosti odkrivanja njihovih pomenov, sprejel in reči so vstopile v znake jezika na neskončno število načinov. Ugotovil je, da nobena reč ne more biti v asociaciji in rojevanju idej dokončna. Vse te reči imajo kot mnogovrstnost pomenov in moči več jazov.

Prej neprijazno in nehvaležno okolje prostora, v katerem je bival s svojo osamljenostjo, je postalo gostota doživetij, ki se je razbesnela, penila in divjala, če je starec bil do njih ravnodušen. Križ kraž se je prepletal z njihovimi asimetričnimi prvinami, dokler le-te niso vzbudile in dosegle njegove pozornosti in ravnotežja z njegovo obliko izraza in razpoloženja, iz katerega hočejo izhajati. Morale so izhajati iz njegove duhovne podrejenosti, da so se začele obnašati kot pravi prijatelji, ki starca ne zapustijo.

Prek njih je hotel spoznavati samega sebe. Nobenega problema niso predstavljale razporeditve stvari v prostoru, temveč kako jih je on videl in doživljal. Koordinate stvari so morale ustrezati koordinatam njegovega mišljenja in se približati njegovim čustvom. Starcu so ponujale odziv na realnost njega samega. Nikoli ni prihajalo do izravnave zornega kota videnih stvari, kajti njegova notranjost je zahtevala, da so reči, ki so ga obdajale prenesle težišče na njegovo stran.

Ko so v starčev prostor prihajali glasovi od zunaj, je prihajal v notranjost prostora tudi dež in tudi drevesa, ki so ljudi v parku obdajale, so se naselile v prostoru. Veter se je starcu pogosto zapodil v kot, v katerem je imel popisane liste in jih dvignil visoko, kot bi nekaj zloveščega hotel povedati o prijateljih, pa ne o tistih, ki so sklenili v prostoru zavezništvo, temveč o tistih, ki se za starca niso več menili.

www.tatjana-malec.si