Povzeto iz knjige Franca Božjaka, Kakšna bo naša prihodnost, Smo pripravljeni...

UVOD
O prihodnosti težko govorimo, ne da bi poznali preteklost, zato moramo najprej vsaj malce spoznati zgodovino. Na tak način bomo tudi mnogo lažje odkrivali vzroke in posledice sedanjosti. Ob vsem tem nam ne bo več težko ugotoviti, da se vozimo na drvečem vlaku, ki ga bo s človeško majhnostjo zelo težko zaustaviti.

Seveda pa nič ni nemogoče. Verjemite, malokdo bi ostal povsem neobremenjen, mrtvo hladen glede vsega, kar sem o možnih spremembah na Zemlji slišal, videl in prebral v preteklem letu.

Pričelo se je januarja lani, na prvem od petih štiridnevnih seminarjih pri Enzu Nastatiju, ki je imel zelo podoben naslov kot knjiga, ki jo ravnokar berete. O tem bo tekla beseda v tretjem poglavju. Priznati moram, da se je težko učiti Življenja in se obenem tudi pripravljati na izzive prihodnosti, ne da bi o tem s komerkoli spregovoril, pa ne zato, da bi kogarkoli hotel tolažiti ali ustrahovati, temveč zato, da bi pomagal vzpodbuditi občutek odgovornosti do vsega, kar nas obkroža, kar počenjamo in kar bi se nam utegnilo pripetiti v nekaj naslednjih letih.

Prepoznati bo potrebno odgovornost do vsega, kar se na Zemlji dogaja, jo tudi sprejeti, kar pa ni več daleč od procesov delovanja, udejanjanja in premoščanja posledic, a ne iz egoizma ali zato, da bi reševali sebe in najbližje, temveč predvsem zato, da bomo v primerih, ko bo, če bo potrebno, lahko služili tistim, ki bodo pomoč resnično potrebovali.

Zakaj bi se toliko obremenjevali s prihodnostjo? Mnogo bolje bo, če se odrečemo sodelovanju v procesih uničevanja, omejevanja Življenja in odmika od Očetove Hiše. Namreč, zelo težko je prepoznati, kdaj smo blizu roba prepada in kdaj ne obstaja več možnost vrnitve. Še težje pa bo določati datume velikih sprememb na zemeljski površini in morebitnih posegov v obliki Očetovega Projekta rešitve. Res je, vse prerokbe se niso uresničile, mnogih pa tudi nismo znali primerno interpretirati.

Kdaj in zakaj, kako poseči, vedo le Oni, Sveta in Presveta Trojica. Upam si trditi, da mnogo tega, kar se na Zemlji neprijetnega in hudega dogaja za dušo, ni katastrofa, temveč klic k spremembi, prenovi, k ozaveščanju, spreobrnjenju ali pa Milost reševanja, torej popravljanja, obnavljanja vsega izigranega na Zemlji. V knjigi ne boste našli točnih datumov morebitnih sprememb naše okolice. Omenjena bodo le nekatera obdobja in letnice, v katerih bi se lahko kaj velikega in pomembnega zgodilo, dogajalo.

Zakaj je temu tako, ne bo težko ugotoviti, ko boste prebrali nenavadno sporočilo Marije iz Međugorja, z dne 15. decembra, 1983. leta, ki pravi:
"Vsi, ki napovedujejo ali prerokujejo katastrofe, so nepristni in lažni preroki. Oni rečejo: "V tem letu, dnevu bo prišlo do katastrofe." Vedno sem govorila, da bo do kaznovanja prišlo le v primeru, če se svet ne bo spreobrnil. Zatorej, vabim vas k spreobrnjenju. Vse je odvisno od vaše spreobrnitve."

V Evangelijih boste lahko prebrali, da nekatere dogodke ne poznajo niti Angeli Neba niti Sin človeka - Jezus, kaj šele ljudje tega sveta. Jasnovidec ima uvid v preteklost in na podlagi le-te lahko predvidi prihodnost. Prava in resnična prihodnost pa je pod ključem pri Nebeškemu Očetu. Na prvi pogled kar malce protislovno sporočilo, mar ne? Res je, toda dokler se notranje dovolj ne prebudimo in korenito ne spremenimo načina razmišljanja in čustvovanja na bolje, toliko časa ne bomo zmogli dodobra in v celoti razumeti sporočil, razmišljanj, besednjaka in odločitev ter potez duhovnega Sveta Svete in Presvete Trojice. Pa vendar, spomniti vas moram, da je od decembra leta 1983 minilo že 27 let, skorajda štiri sedemletke. Smo se od takrat pa vse do danes že kaj poboljšali?

Roko na srce, vsi se zavedamo, da na tak način ne moremo več dolgo "voziti", saj tega ne bo zmogel planet Zemlja, kot tudi ne človeštvo in mi, vi, ti, jaz kot posameznik. Če se nas ne bo nič resnično velikega dotaknilo, se tudi ne bomo znali, zmogli in hoteli spreobrniti. Ljudje, še posebno pa mladina, se na izkušnjah in napakah drugih izredno težko ali skorajda ničesar ne želi, noče ali pa ne zmore naučiti. In nenazadnje verjamem, da Nebeški Oče ne bo več dolgo dopuščal tako velikih, življenja uničujočih človeških norosti. Vpeti v delo in hitenje, omreženi z materializmom, potrošništvom, prepričani v svoj prav, in če smo obenem še dokaj zdravi, se nikakor ne bo lahko zanimati, zavedati, kaj se v naši okolici dogaja in vsaj začasno postati ponižni. To je mnogo lažje doseči, ko zbolimo, izgubimo službo, ko vendarle spoznamo svojo zmoto, odmik od ravnovesja, in če ne bo šlo drugače, se bo vendarle treba spremeniti.

SE NADALJUJE

Kakšna bo naša prihodnost, Smo pripravljeni... 1.del