Piše: Marjana Florjan

Ljudje smo polni najrazličnejših pričakovanj. Nenehno pričakujemo, kaj vse bomo dobili, kje in kaj vse bi lahko dobili, kdo bi nam lahko ali moral nekaj dati, kje vse bi lahko še kaj izvrtali … Pa ne govorimo samo o denarju; z "dobiti kaj" mislimo tudi na pozornost, ljubezen, varnost, občutek sprejetost, pohvalo, zahvalo, uslugo, spoštovanje …

In v svojih pričakovanjih do drugih smo si precej podobni. Do najpikantnejših podrobnosti si namreč znamo predstavljati scenarij, kako bi nam nekdo drug lahko nekaj dal, a precej skromni in ubogi smo v viziji tega, kako mi sami komu kaj dajemo. Hm …

Nič kolikokrat slišani rek pravi: "Če daš, tudi dobiš". In če v tem slogu nadaljujemo: da bi nekaj dobil, moraš najprej nekaj dati. Ha! Kolikokrat znamo situacijo dajanja obrniti v to smer? Dajanje in sprejemanje je verjetno ena najtežjih disciplin za nas ljudi, saj se težko znebimo svojih pričakovanj. Dati nekomu nekaj zato, da bomo mi nekaj dobili v zameno, je sebičnost, da ne rečemo pohlep. Dati nekaj brezpogojno, torej brez kakršnega koli pričakovanja, da bomo v zameno nekaj dobili, pa je mojstrstvo.

"Kaj pa naj dam, saj ničesar nimam!" Zelo pogosto slišan stavek, ki nam ljudem služi predvsem kot opravičilo, da se nam ni treba spreminjati oziroma da nam ni treba storiti nobene akcije. In tako živimo po starem naprej, oprezajoč za tistimi, ki bi nam, po našem mnenju, morali dati to in ono (starši, sestra, brat, šef, politiki, bog …): dajte mi, dajte mi, dajte mi …!

ZAUSTAVLJANJE KREATIVNEGA TOKA

Narava energije je, da neprestano kroži, se pretaka – kot tok, ki se nikoli ne ustavi. Če bi se, bi bilo verjetno že zdavnaj vsega konec. Tako pa je v nenehnem gibanju, spreminjanju, razvijanju, dajanju in sprejemanju. Iz te energije smo ustvarjena tudi vsa bitja na Zemlji, torej je ta nenehno krožeča energija nam naravno, izvorno stanje. Mojstri modrosti na primer delujejo s to energijo – neprestano. Kaj pa mi?

No, mi pa smo se – že daleč nazaj v zgodovini – izgubili, izgubili smo pot, zato sedaj bolj ali manj vozimo po iztirjenih divjih kolovozih, stran od izvorne ustvarjajoče, kreativne energije. Vzrok? Dopustili smo, da se nas je v procesu spoznavanja teme (kar je bil za nas kot bitja svetlobe, ki smo poznala le stanja enosti, velik izziv) le-ta polastila: prepustili smo ji vodstvo, v zameno za svetlobo pa prejeli polno malho: pohlepa, jeze, zamer, žalosti, depresije, lenobe, vzvišenosti – teme. S tem smo začeli pri sebi zaustavljati kreativni tok, in se sedaj posledično srečujemo z milijon težavami, predvsem pa z vsemi oblikami pomanjkanja: pomanjkanjem denarja in materialnih dobrin, pomanjkanjem sreče, pomanjkanjem ljubezni, pomanjkanjem zaupanja, pomanjkanjem samozavesti, pomanjkanjem svobode … in smrtjo. Ne zaupamo več nikomur, niti sebi ne, kaj šele svetlobi. Postalo nas je strah vsega, izgubili smo zavest o naši prvobitnosti, enosti … in obstali smo v temi z veliko praznino v sebi. Od tod občutek, da ne moremo ničesar dati in samo čakamo, kje bomo kaj dobili.

PRAZNINA

S pretrganjem vezi z virom, ki mu lahko rečemo tudi svetloba, ljubezen, oblije, se je v človeku naselila praznina – občutek, da mu nekaj manjka. Ker je s to izgubo "odšla" tudi zavest o sebi – kot bitju svetlobe, je človek pozabil na to, kaj je izgubil. Praznino je potem začel zapolnjevati na najrazličnejše načine: s seksom, alkoholom, adrenalinom, pozornostjo, materialnim bogastvom, slavo … A nič od tega ga ni naredilo polnega, celega.

V procesu padanja vse globlje v temo se je človek obtežil z ogromno laži in iluzij, ki mu zastirajo pogled in resnico na izvorno stanje, ki je čista svetloba. Poln teme sedaj ne more kaj veliko več sprejeti vase – tudi svetlobe oziroma obilja ne. To je videti tako, da so ljudje enostavno pozabili na osnovne vrednote, kot so zaupanje, solidarnost, prijateljstvo, sodelovanje. Slepi in gluhi so za lepoto narave, nikjer ne vidijo več nič dobrega …  življenje je postalo največja muka in trpljenje. Mnogi pa vemo, da so vsi pritiski, ki jih čutimo, ustvarjeni z namenom, da bi se mi, kot bitja svetlobe, prebudili. Ker pa smo padli v tako globok spanec samopozabe, da nas celo današnje grozote težko prebudijo, le-te trajajo in trajajo … Kar se dogaja zunaj in posledično znotraj nas, pa je le odraz stanja celotnega človeštva, mene, tebe, njega – vseh. Kdor je dojel, da je sam svoje usode kovač, da ne bo prelagal odgovornosti ne na politike, ne na šefe, ne na starše, soseda, brata …, ta se je začel prebujati in spreminjati svet – s tem, da je začel spreminjati sebe.
Vrnimo se sedaj nazaj k zgornjemu stavku: daj, da boš dobil, kar si želiš, mi pa bomo rekli: predaj, da se boš lahko znova povezal z virom in vzpostavil tok obilja.

NAZAJ H KREATIVNOSTI

Če hočemo prejeti obilje vsega lepega in ga zadržati, bomo morali najprej nekaj (od)dati. Kaj, zaboga, pa lahko (od)damo? Ja, svoje iluzije, vendar – temo. Povedano drugače, morali bomo globoko pogledati vase in podoživeti vse pretekle občutke, s poudarkom na 'podoživeti', ker v nasprotnem primeru, če preteklost "podoživljamo" samo umsko, se ne bo zgodilo nič novega. Podoživeti, sprejeti in predati! To je dolgotrajen proces, saj imamo v sebi ogromno potlačenih občutkov, ki se jih sploh ne zavedamo – vse tisto, kar vidimo pri drugih in nam gre na živce. Žal so nas naučili le to, kako vse to prikriti, zadržati, skriti, potlačiti. Navajeni takega življenja, ki je naša cona udobja, si večina ljudi v resnici ne želi nobenih sprememb, saj jih je strah vsega novega, neznanega. Kljub nenehnemu pritoževanju nad slabo situacijo v resnici sami ničesar niso pripravljeni spremeniti. In tako se življenje za življenjem ne zgodi nič novega. Kdor želi ven iz tega, je hitro soočen z dejstvom, da bo moral za to, da bo uspel v življenje vpeljati spremembe, žrtvovati nekaj starega. No, sedaj pa smo že tam – daj, da boš dobil. Odvrzi staro, da narediš prostor novemu.

In ko tako postopoma, skozi leto za letom vztrajnega dela na sebi, svetlobi ali svojemu viru predamo vse več svojih izkušenj iz teme, lahko na drugi strani sprejmemo vse več svetlobe oziroma vse več obilja. Korak za korakom postajamo nazaj polni. In ti občutki polnosti so vse daljši, kar pomeni, da se nam vrača tudi volja do kreiranja nečesa novega. Če smo do sedaj ponavljali eno in isto, delali, kar so nam drugi narekovali, delali iz pohlepa, strahu pred propadom, po že utečeni šabloni, imamo sedaj vse več potrebe po tem, da sami nekaj kreiramo in dajemo naprej – ne da bi v zameno kaj pričakovali – iz čistega veselja do kreiranja, iz ljubezni (s priklopom nazaj na vir, pridejo tudi kreativne ideje).