V Sobotni prilogi Dela je novinar Ali Žerdin vzel "pod lupo" slovensko družbeno pogodbo. Dobra tema za razmislek, ki jo je novinar odlično razvil od začetka do konca. Ne bom z njim polemizirala, v celoti se strinjam z napisanim.

O tej pogodbi sem že sama razmišljala, ko sem prebrala pismo dr. Spomenke Hribar, v katerem je slovenski javnosti predlagala sklenitev nove družbene pogodbe. Moja reakcija je bila takojšnja. Jaz take pogodbe že ne bi sklenila!

Naj jo sklenejo tisti, ki imajo preveč, več kot preveč za preživetje, ki imajo skrite rezerve in še in še teh rezerv, torej, tisti, ki so svetovni finančni krizi, ki se je krepko dotaknila tudi naše države, pristavili še svoj lonček  - ah, kaj lonček! Vrečo, velikansko vrečo brez dna, za katero se je končno izkazalo, da vendar ima dno.

Kaj naj jaz prispevam in koliko? Res je, da imam to srečo, da sem že upokojena in da je moja pokojnina zadostna: lahko plačam vse obveznosti, ki bremenijo družinske izdatke, lahko si kupim časopise in tudi kakšno dobro knjigo, včasih grem v kino ali v gledališče in prispevam RK in Karitasu. In pomagam mami, ki ima premajhno pokojnino. Mogoče bi me moralo biti sram, da imam več kot Vegradov delavec, Murine delavke in oni iz Stožic in…… kaj bi naštevala, številka o brezposelnih je itak znana.

Jaz živim zmerno in brez kakšnih pretiravanj. Nimam svoje hiše, nimam avta, nimam nekih velikih prihrankov. Imam za sproti, kot temu rečemo. In jaz naj bi  podpisala pogodbo? Ali živim preveč dobro in bi se mi moralo kaj vzeti? In če se  vprašam še drugače: Ali nam ni dovoljeno živeti dostojno, brez slabe vesti? Koliko bi morala prispevati? Oziroma, koliko bi morali jaz in meni podobni, in še tisti bolj skromni, prispevati, da bi »rešili« oz. zmanjšali bedo najbolj prizadetih? In koliko, da bi pomagali državi premostiti krizo javno-finančnega primanjkljaja?

Družbena solidarnost v slovenskem prostoru stoji na šibkih nogah, prvi, ki so to mrežo solidarnosti potrgali so bili lastniki kapitala in menedžerji (ne bi sem vključila prav vse, so tudi izjeme), nič manjše zasluge za to imajo sindikati, ko se vsak na svojem polju borijo za "svoje" pravice - ko stavkajo delavci, so sindikati javnega sektorja tiho in obratno.

Najbolj srdit boj se odvija za pravico do večjih plač, to je sicer pomembna pravica, ki določa družbeni in socialni  status vsakega človeka oz. kvaliteto njegovega življenja - vendar, so enako pomembne, še  ostale pravice, npr: iz delovnega razmerja, in druge: pravica do javnega zdravstvenega in socialnega varstva, do javnega šolstva in kulture, pravica do čistega zraka in pitne vode, do dostojnega bivanja, do informiranja in še bi lahko naštevala.

Kot je napisal dr. Slavko Splichal v sobotni  prilogi Dnevnika Objektiv, bi univerzalni temeljni dohodek - UTD, brez dvoma zmanjšal socialne razlike s tem, ko bi vsakemu državljanu te države omogočil človeka vredno preživetje, s tem pa bi se posledično zmanjšale socialne napetosti. Njegov članek je odličen in ljudem bi priporočala, da ga preberejo.

Jaz se že dlje časa zanimam za idejo UTD in bom aktivno delovala, v kolikor bo to v moji moči, za njegovo uveljavitev, pa čeprav so možnosti za to, v tem trenutku videti slabe.

In  nazadnje, bi imela še eno pripombo: naj začne že enkrat delovati pravna država! Naj se vzame tistim, ki so do velikega premoženja prišli na sporne načine, ki bi jih morala država sankcionirati.

Prav ima Ali Žerdin, ko  je zapisal: da je manjšina prelomila družbeno pogodbo, ko si je lakomno prisvojila boljšo sedanjost in da pogodbe, s katero bi se kreditirala boljša prihodnost, sedaj, večina ne bi podpisala.

Elizabeta Živkovič,
Ljubljana

Vir: www.zofijini.net