Domžalčanka Nina Štefan, dijakinja tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Domžale, je letošnja slovenska zmagovalka prevajalskega tekmovanjaJuvenes Translatores. Evropska komisija je tekmovanje letos organizirala že petič, pri čemer želi mlade spodbuditi k učenju tujih jezikov in jim tako omogočiti, da bi pozneje lažje odšli na študij ali delo v druge evropske države. Več o tekmovanju, udeležencih in zmagovalcih si lahko preberete na uradni spletni strani: http://ec.europa.eu/translatores/index_sl.htm. 

Z Nino, ki je bila pred dobrima dvema tednoma skupaj z ostalimi zmagovalci iz 27 držav članic Evropske unije na obisku Bruslja, smo se pogovarjali o njeni evropski izkušnji. 

Katere tuje jezike, poleg angleščine, iz katere si prevajala, govoriš? Menda znaš tudi malo nizozemsko: kako to?
Poleg angleščine govorim še nemško, saj se učim že šesto leto, zraven lahko dodam še španščino, katere znanje je sicer bolj »tako tako«, za vsak dan, nič posebnega. Nizozemščino sem se učila s pomočjo prijateljev, ki sem jih spoznala na morju. Igrali smo se razne igre, kjer sem morala za šalo govoriti samo nizozemsko . Nato so me pripravili do tega, da sem poslušala nizozemsko glasbo, nekaj so mi je prevedli in nato sem morala besedilo ponavljati. Učila sem se torej bolj za zabavo. Prodati me ravno ne bi mogli (smeh).

Katerega jezika se nameravaš resno lotiti v prihodnje?
Vsekakor imam željo nadgraditi svoje znanje nizozemščine in seveda nadaljevati z nemščino. Zelo se pa želim naučiti še kakšnega skandinavskega jezika, na primer norveščino, danščino ali pa švedščino. Če bom imela kdaj res preveč časa, haha, pa še islandščino.

Kakšen vtis je nate naredil Bruselj? Katere institucije ste obiskali, kaj ste videli?
Celotno dogajanje v Bruslju je name naredilo res zelo dober in lep vtis. Če na hitro povzamem, kako je bilo: prvi dan smo imeli let okoli sedmih zjutraj, na letališču sta nas pričakala predstavnica tekmovanja Juvenes Translatores in taksist , ki nas je odpeljal do hotela. Takoj, ko smo vstopili v hotel, smo zagledali nekakšno stojnico z napisom tekmovanja. Takoj so stopili k nam, nam izročili ogromno daril in nam povedali, kako naprej.

Vsak je dobil svojo sobo, ki je bila res velika in je imela vse, kar si potreboval. Do večera smo bili prosti, saj še niso prispeli mladi prevajalci iz vseh držav. Z očetom in profesorico smo se zato odpravili v Heysel, kjer smo si ogledali Atomium in stadion. Zvečer smo se dobili vsi zmagovalci natečaja in spremljevalci na večerji in prvem druženju. Zmagovalce so nas posedli ločeno od spremljevalcev, tako da smo bili na nek način prisiljeni v pogovor z drugimi.

Moram reči, da smo se zelo hitro ujeli in kmalu je izgledalo, kot da se poznamo že zelo dolgo. Naslednji dan smo po zajtrku odšli v stavbo Charlemagne, kjer smo imeli podelitev priznanj in nagrad: dobili smo stekleno kocko, v kateri so bela zrnca razporejena v obliki Evrope. Po podelitvi smo spoznali še prevajalce, ki so se posebej za nas pripeljali iz Luksemburga. Z njimi sem se pogovarjala, nato sem šla s predstavnikoma Danske in Slovaške na kosilo, kar smo izkoristili za pogovor in izvedeli veliko novega drug o drugem, o tem, kako pri njih poteka šolanje, zakaj so se pravzaprav prijavili, o jezikih ... Imeli smo se super.

Kasneje smo imeli še fotografiranje in ogled centra za obiskovalce Evropskega parlamenta – Parlamentariuma. Po ogledu smo zopet imeli nekaj prostega časa, nato pa smo odšli na večerjo v restavracijo Evropske komisije, če se prav spomnim. Naslednje jutro sem na Generalnem direktoratu za prevajanje spoznala tri prevajalke, ki so mi malo razložile njihov delavnik in potek dela.

Kasneje smo imeli še eno podelitev, kjer so nam razdelili knjige v jeziku, iz katerega smo prevajali. Resnično mi je bilo super, ker sem spoznala toliko čudovitih ljudi, s katerimi smo se hitro in zelo dobro razumeli. V prihodnje načrtujemo ponovno srečanje. In organizirano je bilo res vse do potankosti odlično, bolje ne bi moglo biti!

Na kaj pomisliš, ko slišiš besedo Evropska unija?
Če povem po pravici, se mi najprej v misli prikrade zastava Evropske unije. Drugače pa sem imela pred odhodom v Bruselj v glavi samo politiko in politike, ki cele dneve sedijo v parlamentu in odločajo o različnih stvareh. Zdaj se je moj pogled na to spremenil, pri meni prevladuje občutek povezanosti. Mislim, da je to poanta vsega tega. Da smo povezani, da delujemo kot eno – ločeno, a vseeno kot eno.

Videti, kako se lahko mladi med seboj hitro in dobro povežemo, mi res daje nek dober občutek. In ko si enkrat na primer v Bruslju, vidiš, koliko ljudi dela na enem samem področju, kot je na primer prevajalstvo, ki se širšemu prebivalstvu niti ne zdi pomembno, a se ne zavedajo, da brez tega veliko ljudi ne bi imelo pojma, kaj se dogaja v svetu ali v Evropi. Takrat se zaveš, da je to res nekaj ogromnega. Res sem hvaležna za to izkušnjo in upam, da bo mladim omogočena tudi v prihodnje.

Že veš, za kakšen študij se boš odločila? Te tudi prevajalstvo morda zanima?
Razmišljam o (športnem) novinarstvu ali o študiju jezikov. Nisem pa še povsem odločena, kaj bi počela. Prevajalstvo me do neke mere zanima, seveda, a še nisem prepričana, ali si to res želim početi. Mogoče pa … Imam še nekaj časa, da se odločim (smeh).

Vir: www.euekspres.eu