Iz več strani prihajajo alarmi glede krčenja oziroma prepovedi uporabe zelišč, izdelkov prehrane in kozmetike ter storitev, ki so povezane z zdravjem. Gre za okupacijo in rop javne dobrine, ki obsega vse, kar je v zvezi z zdravjem (izdelki in storitve). Sem spadajo tudi zelišča, eterična olja, prehrana, kozmetika, zelene –neprofesionalne lekarne, terapije, ...

Dejansko gre za prisvajanje diskurza* zdravja s strani medicine in farmacije – to je globalni premik, ki se dogaja povsod po svetu.

Zdravje kot analogija svetega se s predpisi, z birokratskimi postopki in z monopolom farmacevtskega kapitala ločuje od prehrane in posameznika ter postaja polje regulacije, nadzora in profitov. Oblast se legitimira prek prava oziroma predpisov in uporablja svoj sistem prikazovanja resnice, da upraviči svoje delovanje. 
Osnova označevanja prehrane in kozmetičnih izdelkov na tržišču je Direktiva Sveta Evrope iz leta 2000, ki je bila dopolnjena leta 2007. “Če se izdelku pripisujejo zdravilne ali preventivne lastnosti, samodejno spada med zdravila in ne sme biti v prometu, ne da bi bilo zanj pridobljeno dovoljenje za promet. Zdravilnih učinkov se ne sme pripisovati niti v imenu, na priloženih lističih, ustno ali kakor koli drugače.“ (Vir: spletne strani MZ RS)
Razlog za izločitev terminologije zdravja iz izdelkov množične potrošnje je: “To določilo varuje potrošnike pred zavajanjem in lažnimi obljubami, kajti zdravilni učinki morajo biti metodološko in statistično dokazani ter preverjeni po določilih Pravilnika o farmakološko-toksikološkem preskušanju zdravil in Pravilnika o kliničnem preskušanju zdravil.“ Na prvi pogled je zgornje logično ter v skladu s skrbjo države in njenih institucij za državljane in potrošnike. Vendar je treba stvar pogledati tudi iz drugih strani. 

Vsekakor je diskurz varnosti problematičen, če ga uporablja oblast. V zadnjem desetletju lahko vidimo, kakšne družbene spremembe je povzročila skrb za varnost državljanov ZDA in posledično tudi EU. Prej nedotakljive informacije o zasebnosti, videoposnetki na javnih prostorih, odvzemanje prostosti z vojaškimi razsodišči oziroma prikazovanje vojnih razmer, nadzor na letališčih, … Vse to je postalo v kratkem desetletju vsakdanji pojav. Zaradi sklicevanja na splošno varnost so bili izničeni temelji demokracije. 

Na Ministrstvu za zdravje prav tako pišejo o skrbi pred zavajanjem potrošnikov. Vendar pa ostaja vprašanje, ali se zavajanje res prepreči? Ali je podelitev ekskluzivnosti diskurza zdravja kapitalističnim podjetjem farmacije res primerno? Podjetje, ki dela dobičke iz razširjenosti bolezni med ljudmi, oziroma podjetje, ki bi propadlo, če bi bili vsi ljudje zdravi, ne more biti objektivni regulator izdelkov, ki imajo zdravilne učinke. 

Sklicevanje na laboratorijske analize, metodologijo in statistiko raziskav izdelkov z zdravilnimi učinki je iz več strani sporno. Prvič, laboratorijske analize in certificiranje izdelkov so dragi in si jih lahko privoščijo le podjetja, ki imajo množično distribucijo. Za množično distribucijo pa so primerni le izdelki, ki imajo sintetične sestavine, saj so kakovostni rastlinski izvlečki predragi ter niso vedno in v velikih količinah na razpolago.

Drugič, laboratorijske analize temeljijo na pozitivističnih osnovah sodobne znanosti, kjer so pojmi življenja in zdravja neopredeljeni in ne obstajajo v znanstvenih okvirih. Tukaj je seveda epistemološka omejitev sodobne znanosti, ki bi ji pravzaprav morali prepovedati raziskovanja odprtih eksperimentalnih sistemov, kot so življenje, zdravje in človeško telo. Sodobna znanost temelji namreč na raziskavah zaprtega modela, kjer so vsi dejavniki znani (beri: mrtvi). Življenje, zdravje in človeško telo pa ne morejo uspešno delovati v zaprtih eksperimentalnih sistemih.

Tretjič, prepletenost medicine, raziskovalnih laboratorijev in farmacevtskih podjetij je že v izobraževanju in s tem tudi v osnovah izvajanja oblasti prek diskurzov zdravja (Foucolt, 2010). Medicina in farmacija sta v izobraževanju povezani, kar pomeni, da medicina ne more objektivno nadzorovati delovanja farmacije. To je biopolitika, ki se sklicuje na varnost državljanov, v resnici pa gre za nadzor, regulacijo in prenos moči s splošne na zasebno oziroma kapitalistično.

Četrtič, zeliščarstvo je splošna dobrina, ki se po tej zakonodaji izključi iz tržišča, prav tako pa se prepreči kroženje splošnega znanja in dobrin.
Izločanje splošnega znanja o zdravju in dobrinah, ki so del človeške zgodovine, in skupnega dobrega, je podobno kot legitimizacija genocida nad staroselci. V Ameriki in Avstraliji so Evropejci, ki jih je gnal pohlep po zlatu, iskali opravičilo v neciviliziranosti staroselcev. Neciviliziranost je bila seveda enostransko določena z evropskim pravnim, verskim in moralnim sistemom. Staroselcem ni bila priznana pravica do ozemlja, kjer so živeli, saj ni bila opredeljena kot lastnina po vzoru evropskega fevdalno-pravnega sistema. Preživelim se je milostno dodelil rezervat neuporabne zemlje in se pravno oblikoval v podrejenem položaju evropske priseljenske zakonodaje. 

Danes se podobna zgodba ne dogaja staroselcem, temveč prebivalcem zahodne civilizacije, ki jih okupira kapital. Javno dobro in znanje o zdravju, ker ni opredeljeno skozi pravno-lastniški sistem kapitala, je okupirano. Gre za diskurz zdravja, ki postaja le domena profesije, ta pa je v primežu kapitala. Med ljudmi ni več dovoljeno govoriti o zdravju in dajati zdravstvenih nasvetov, saj človek sam po sebi »ni kompetenten in strokovno izobražen glede zdravja«. Ravno nasprotno. Človek, ki je manifestiran skozi človeško telo, je pravzaprav po opredelitvi kompetenten, da se ukvarja z vzdrževanjem in dobrobitjo svojega telesa. Na tem področju obstajajo tradicionalno znanje, zeliščarstvo, neevropsko tradicionalno zdravilstvo, izkušnje in znanje ljudi, ki skozi generacije osebno predajajo znanje o preventivnem in kurativnem vzdrževanju človeškega telesa. Medicinsko znanje o zdravju je najmlajša in na žalost najbolj agresivna oblika, ki ekskluzivno ustvarja pravno podlago in izpodriva vse druge oblike znanja o zdravju. Medicina niso ljudje, saj so oškodovani tudi zdravniki, ki lahko z grožnjo diskvalifikacije uporabljajo le uniformirani profesionalni diskurz o zdravju. 

Rešitev in pomiritev agresije oblastnega prevzema diskurza zdravja bi bila v tem, da se pod zaščito intelektualne lastnine opredeli medicinsko in farmacevtsko zdravje ter njegov diskurz. Skratka, diskurz o zdravju ostane javno dobro brez regulacije. Medicini in farmaciji lahko dodelimo ozemlje s specifičnim imenom, tam se bodo pa »naselili« uporabniki izdelkov in storitev, ki iščejo tako obliko zdravja. Le tako lahko preprečimo še enega v nizu ropov javne dobrine v zasebno korist. 

Obsežno antropološko raziskavo Marjana Koreza pod nazivom Sekularizacija zdravja si lahko preberete na spletni strani www.zazdravje.net.
______________________________________________________________________

Alopatski totalitarizem le še v Sloveniji

Na Švedskem je po osmih letih pravdanja 23. septembra 2011 dr. Anders Petterson dosegel, da je tudi Švedskim zdravnikom dovoljeno predpisovati homeopatska zdravila oziroma zdraviti s homeopatijo.

Tako ostaja Slovenija zadnja država članica EU, v kateri zdravnik, edini pooblaščeni predpisovalec zdravil za uporabo v humani medicini, homeopatskih zdravil ne sme predpisati, ker ne sme zdraviti s homeopatijo.

Vir. ECHAMP

Marjan Korez, Živa Center, Ljubljana
www.zazdravje.net