NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Pre(obraz)Be   
    torek, 10. julij 2018 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Ljudje se spreminjamo, to je dejstvo. Skozi rast, odraščanje, situacije, ki nam dajejo izkušnje in drugačen pogled na dih, življenje, ljudi, dogodke. Dajo nam drugačen Obraz. Vrnite se v svojo mladost in pomislite, kako zelo ste od takrat spremenili sebe in svoje lastnosti. Pomagate si lahko že s spominom na vašo pisavo, ki je bila, ko ste bili otrok, še veliko manj izklesana, kot je sedaj. Opazi se tista otroška razposajenost, ko je bil list papirja popolnoma počečkan z vsemi barvami, danes pa je besedilo v predalčku svoje pokončnosti – razuma, odgovornosti, resnosti.

    Naš notranji svet se ovija v podobe krhkih sanj in se po drugi strani z vsakim stoletjem sooča z vedno bolj napornim svetom, ki ga živimo in v katerem smo … Vse to se odraža v naših potezah, gibih, mimiki, predvsem pa v vsakodnevni izraznosti, ki jo kažemo v odnosih z drugimi ljudmi.

    Velikokrat si prišepnem, da za in z vsako stvarjo, ki jo vidim, pogledam v več, da opazim, spregledam več. Ker si (za)želim, da v vsaki stvari, ki me obdaja, vidim sebe in svoj svet, saj je konec koncev to le moja izkušnja, moj dotik, moje življenje. Bolj smo različni, srečni, podobni sebi, drugačni od svetlikajočih se mask, ki si jih polagamo na obraz, več imamo zgodb, ki jih pišemo v svojem malem svetu, bolj se od nas oddaljuje veliki nesmiselni svet, svet družbe, ki postavlja pogoje, umetno okolje, v katerem naj bi se menda počutili čudovito. Zame je preobrazba človeka takrat, ko se spremeni v tisti odtenek, ki ga dela še bolj čudovitega – ko ostane zvest sam sebi. Nosi svojo karikaturo, jo sprejema in skozi obdobja svojega življenja dograjuje. Gradi svoj imperij osebnosti. In ima rad svojo malo enciklopedijo ljubezni (do) sebe.

    Ljudje smo mojstri kameleonstva, obrazne mimike in naših notranjih razdvojenih obrazov. Vsi jih imamo več. Uporabljamo jih kot zaščito pred poplavo informacij, zaradi ugajanja družbi ali pa ker smo mogoče že davno nazaj izgubili del sebe … Če pomislimo, kakšen izraz kaže naš obraz zjutraj, kako se obnašajo naše iskre v očeh skozi dan in v katero smer premikamo svoje mišice, obrazne gibe v poznih večernih urah, lahko že v hipu naštejemo tri … Tudi v pogovoru z neznancem lahko hitro ugotovimo, da smo vklopili funkcijo nedostopnosti ali pa stopili v vlogo igralca, ki počne vse in je doživel še več. Prijateljem že ne kažemo vseh teh navideznih obrazov, kajne? Včasih smo ljudje kot Kafkov lik, ki se je preobrazil v hrošča, v (pre)obraz, ki je zapečatil življenje uboge žuželke, čeprav je na začetku obstajala kot dober človek. 

    Ko se nam že zazdi, da ne bomo mogli ohraniti svojega Pravega Obraza, ko se sprašujemo o smislu igre, ki jo igramo z družbo, se vprašajmo ali ne bi rajši živeli z otroško veselostjo, s svojo miselnostjo. Ko bi odhajali skozi vrata v svet, ne bi potrebovali nič drugega kot svoj nasmeh namesto volnenih pokrival, dlakastih kožuhov, umetnih trepalnic in sklonjene drže in ne bi bili že vnaprej obremenjeni s krivdo. Z veliko besedo bi morali takrat na nepopisan list papirja napisati sami sebi: Vztrajaj! Beseda nosi v sebi neko poosebljeno moč, tako kot jo ima prava moč osebnega prepričanja. Lahko tudi o tem, kdo smo, kaj bi radi bili ali kaj bomo postali. Kot pravi talmudska modrost: »Pazi na svoje misli, ker bodo dejanja, pazi na svoja dejanja, ker bodo navada, pazi na svoje navade, ker bodo karakter, pazi na svoj karakter, ker bo tvoja – usoda.«

    Velikokrat razmišljam, koliko preobrazb ljudje potrebujejo skozi dan in ali se kdaj vprašajo, če njihovo ogledalo kaže Pravi Obraz. Seveda sprašujem tudi sebe. A priznam, spoznala sem pripomoček za »goljufanje«, ki odkriva mojo resnico – z radovednostjo pokukam v svojo pisavo, ki mi razkrije moje takratno počutje – ali mi zmanjkuje energije, ali me navdušeno vleče proti ciljem, ali sem se izgubila v oklepu pred zunanjim svetim, ko z razumom iščem hitre rešitve, ki pa na koncu le niso tako uporabne, kot bi bile po tehtnem razmisleku, ali pa sem le dosegla stanje sproščenosti, ki se velikokrat kaže skozi valovit zapis črk po papirju, ki se vijejo z neverjetno hitrostjo, povezovalnostjo in domiselnostjo. Saj s pomočjo roke vedno napišemo tisto, o čemer trenutno razmišljamo. Impulzi, ki narekujejo, kako bomo pisali, prihajajo iz naše duševnosti, ne pa iz naše roke.

    Še enkrat bi vas rada vrnila v našo preteklost, spomine, v otroštvo, ko smo kot otroci v svojem zavzetem prepričanju kdaj vztrajali pri stvari, ki smo si jo zaželeli in jo z močno voljo in iznajdljivostjo tudi pridobili, zdaj, v »odraslem svetu« pa svoje želje s prefinjenimi besedami zavijamo v celofan in si le redko upamo vzeti kaj zase.Morda je še slabše in si nikoli ne upamo niti pomisliti nanje, ker zaradi nekega grotesknega prepričanja verjamemo, da si jih ne zaslužimo. 

    Ko se to zgodi, lahko hitro postanemo majhni in se razočaramo. Ko ne poslušamo svojega srca, ne delujemo po sebi in se prepričujemo, da smo zadovoljni z majhnimi stvarmi. Ne  upamo se spoprijeti z Izzivom. Skozi pisavo se nezaupanje vase kaže v majhnih, ozkih črkah, ki so utesnjene na beli pisalni površini – že prvi pogled na pisavo vam razkrije občutek tesnobe, nezadovoljstva ali pa prevladovanje razuma. Poskusite sproščeno napisati vsaj tri centimetre veliko črko, ki je vsaj za malenkost oddaljena od naslednje, oblikujte jo v besedo in razmislite o svojem počutju. Ali pa se podpišite čez cel list … Je to obraz, ki ga kažete zunanjemu svetu, utesnjen in umaknjen od vaših toplih, resničnih misli? Ali se ob pisanju počutite sproščeno in samozadostno? 

    Ne pozabite uživati v sebi, se ceniti in hoditi po svetu z dvignjeno glavo oziroma z velikimi črkami, veliko pisavo, ki kaže na veliko samozavest. 

    »Ne bojte se odreči dobremu minimalizmu in iti nasproti velikemu. Jazu. 
    (»Don’t be afraid to give up the good and go for the great!«)

    Ines Meznarič

    Vir:  www.mychi.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.mychi.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Preobrazba-Spreminjanje-Mladost-Starost

    No trackback comments for this entry.
    Pre(obraz)Be | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,47 seconds