Kmetijski minister Pogačnik je decembra v oddaji Ljudje in zemlja dejal: "Treba se je zavedati izrečenega na konferenci FAO v Rimu o prehranski varnosti: do leta 2050 bo 3 milijarde več Zemljanov in potrebujemo čez milijardo ton več žit in 250 milijonov ton več mesa, če želimo preživeti. Samo od zraka se seveda ne da živeti."

Nekateri smo očitno prava svetovna čudesa, saj po desetletjih brez uživanja mesa še precej živahno migamo... Poglejmo, kaj pravi naš statistični urad: "Kljub povečani proizvodnji žit in zmanjšani količini domače porabe je z okoli 60 odstotki stopnja samooskrbe z žiti v Sloveniji še vedno nizka. V obdobju med letoma 2000 in 2008 je proizvodnja žit rahlo nihala.

Leta 2008 je dosegla približno 580.000 ton. Stopnja samooskrbe je zaradi zmanjšane domače porabe narasla v primerjavi s preteklim letom. Čeprav je znašala 63,7 odstotka, je stopnja še vedno precej nizka. Delež domače porabe žit za prehrano je v celotnem obdobju predstavljal približno četrtino celotne domače porabe."

Leta 2008 smo Slovenci porabili približno 910.000 ton žit, pridelali pa smo jih sami le 579.635 ton. Pri tem smo porabili za lastno prehrano le 241.200 ton, medtem ko so jih naše živali kot krmo pojedle 581.100 ton, kar je celo več, kot smo sami pridelali!

Podobno je z drugimi rastlinami, ki jih prav tako uporabljamo za živalsko krmo.

Ogromne količine koruze, pese, kolerabe, buč, ohrovta, korenja ipd. pridelujemo za krmo živali, zase pa kupujemo hrano, ki je zrasla na drugem koncu sveta in je na poti do našega krožnika izgubila večino svoje hranilne vrednosti, hkrati pa pridobila tudi do nekajkratno ceno.

Dlje kot hrana potuje, več je med kmetom in trgovcem posrednikov, ki morajo seveda vsi nekaj zaslužiti, na koncu pa to plača potrošnik. Neurja in suše uničujejo poljščine tudi drugod, zato so živila postala podobna borznemu blagu; so predmet preprodaje in špekulacij, v letih 2007 in 2008 so njihove cene zelo narasle. Te cene veljajo za nakup hrane v tujini, za domače kmete pa seveda ne, kar je še dodaten razlog, da bi morali več narediti v smeri samooskrbnega pridelovanja.

Thomas Čuk in Katja Podergajs, Gornja Radgona