Piše: Anja Drašler v novih Misterijih www.misteriji.si

Družbena ureditev naših prednikov je bila ljudovlada
»Več žena sicer ni imel vsak moški, temveč le tisti bolj sposobni; ne bolj bogati, ker tedaj slovenski plemiči niso posedovali materialnega bogastva, pač pa je šlo za plemenite ljudi, ki so skrbeli za svoje ljudstvo.

Vsekakor so ti imeli velik vpliv na ostalo prebivalstvo in zagotovo jim ni ustrezalo, kar je propagirala krščanska vera - en mož in ena žena,« nam je med drugim razložil Andrej Šiško, predsednik Zveze domoljubnih društev Hervardi, ko smo se pogovarjali, kako so pokristjanjevalci Slovencev od sredine osmega stoletja naprej hoteli izbrisati staroverstvo. Ne le zato, da bi prevladali z novo vero, temveč da bi vzpostavili novo družbeno in družinsko ureditev.

Pa zavrtimo kolo zgodovine v osmo stoletje. Andrej Šiško nam je dogodke od leta 750 naprej, ko so med Slovence prišli krščanski duhovniki z Bavarskega, pojasnil v nekoliko širši luči. Pravi, da tedaj ni šlo zgolj in samo za verska vprašanja, temveč dejansko tudi za dokaj celovita družbena vprašanja.

LJUDOVLADA IN BOGANSTVO
»Naši predniki so tedaj imeli svojo lastno družbeno ureditev, imenovano ljudovlada. Beseda kmet, nemško Bauer, je imela tedaj precej drugačen pomen, kot ga ima danes, ko pomeni zgolj in samo poljedelca oziroma živinorejca, poleg tega pa jo često uporabljajo v izrazito negativnem oziroma celo slabšalnem smislu – ›Poglej tistega, kakšen kmet je!‹ Beseda ›kmet‹ je namreč ›označevala prvotno stalno naseljenega, polnopravnega, svobodnega človeka, ki je imel pravico udeleževati se sodnih zborov ter sodelovati na ljudskih večah‹.

Zato ni nič čudnega, da so karantanskemu knezu ali vojvodu, pa tudi kralju - vsaj v nekaterih obdobjih, recimo za časa kralja Sama v šestem stoletju ter pozneje za časa Arnulfa Karantanskega v devetem stoletju - oblast izročili slovenski kmetje z obredom slovitega slovenskega ustoličevanja!

Do kneza Boruta, sredi osmega stoletja, je k takratni slovenski družbeni ureditvi sodila tudi stara slovenska vera, morda imenovana tudi boganstvo – nikakor pa ne poganstvo ali paganstvo, kar je žaljivo, kot ugotavlja in dokazuje slovaški zgodovinar dr. Ciryl A. Hromnik v svoji knjigi Sloveni in Slovensko. Ostanki boganov so morebiti bogomili, ki so svojo vero ohranjali še na začetku novega veka v delu današnje Bosne in Hercegovine, tedaj pa so jih v glavnem pobili ali pa islamizirali.

Potem ko je umrl knez Borut, so Bavarci Karantancem leta 750 izročili Gorazda in potem še Hotimira, ki so ju pokristjanili na otoku Kimskega jezera na Bavarskem. Najprej z Gorazdom, po njegovi smrti pa tudi s Hotimirom so v tedanjo Slovenijo - ta predstavlja širši pojem kot Karantanija, saj obsega tudi Panonijo in poznejšo Slovenijeh – prišli tudi krščanski menihi, da bi pokristjanili tamkajšnje slovensko prebivalstvo.«

PREVLADA FEVDALIZMA
To pa ni bilo vse, kar se je zgodilo v tistem obdobju, nadaljuje Šiško. Nova krščanska vera je namreč med Slovence prinesla tudi nov družbeni red, po njegovem osebnem mnenju dejansko precej bolj nazadnjaškega, kot so ga Slovenci imeli do tedaj - fevdalizem.

»Do tedaj so Slovenci poznali skupno lastnino, ki se je v določeni meri - gmajne, sosednje in podobno - ohranila vse do devetnajstega stoletja. Gozdovi, njive in travniki so bili skupna last, z njimi pa je upravljala vaška veča v dobrobit vseh prebivalcev in ne v korist posameznikov na račun preostalih.

Nova vera in nova družbena ureditev, ki je torej temeljila na razslojevanju in je imela na eni strani veleposestnike, na drugi strani pa tlačane, sta po mojem mnenju tista razloga, ki sta sprožila vsaj tri, kot kaže pa celo pet kramol v obdobju okrog sedemdesetih let.

Kramola je naravna in s tem starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki bi zlorabila svoj položaj in od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti ter postala tiranska oziroma, kot bi rekli dandanes - totalitarna. Enako velja tudi za oblast, ki navzven na prvi pogled ni videti tiranska, kljub temu pa deluje proti interesom ljudstva, ki je izvirni suveren in nosilec oblasti. V skladu s starodavno slovensko ljudovlado in slovensko pravdo, Institutio Sclavenica, je imelo slovensko ljudstvo neodtujljivo pravico, da se je takšnemu vladarju ter oblasti in takšnemu nedopustnemu početju uprlo, tovrsten upor ali punt pa se imenuje kramola.«

MNOGOŽENSTVO MED SLOVENCI
Še enega razloga po mojem mnenju ne smemo zanemariti, nadaljuje sogovornik, in sicer, da je bilo do leta 750 med Slovenci prisotno mnogoženstvo.

»Več žena sicer ni imel vsak moški, temveč le tisti bolj sposobni; ne bolj bogati, ker tedaj slovenski plemiči niso posedovali materialnega bogastva, pač pa je šlo za plemenite ljudi, ki so skrbeli za svoje ljudstvo. Vsekakor so ti imeli velik vpliv na ostalo prebivalstvo in zagotovo jim ni ustrezalo, kar je propagirala krščanska vera - en mož in ena žena.

Vidim torej vsaj tri razloge za tedanje kramole: vera, družbena ureditev in družinska ureditev. Vrh vsega so seveda te spremembe prinašali tujci, ki so se pri tem opirali na Slovence, ki so odpadli od svojih rojakov in njihove družbe. Ti jih zato niso mogli videti drugače kot izdajalce. Logično je, da so se uprli v skladu s svojim pojmovanjem svobode in družbe.

Denimo, bitka na Lurnskem polju (sredi osmega stoletja na zahodnem Koroškem, zahodno od Špitala v današnji Avstriji) je bila že tretja kramola, ki se je začela tako, da so Slovenci uničili tako rekoč vse krščanske cerkve, ki so jih do tedaj zgradili v Sloveniji, duhovnike pa so pregnali. Pokristjanjeni izdajalci so tedaj na pomoč poklicali tujce – Bavarce in skupaj z njimi zmagali v bitki na Lurnskem polju. Vendar to še ni bil konec kramol, ki so sledile tudi temu porazu. Žal pa so bili odpadniki in tujci vse močnejši in nazadnje sta zmagala krščanstvo ter fevdalizem.«

Anja Drašler