Ko se prebudiš iz sveta sanj in nekakšne hipnoze, ter zagledaš, zavohaš, vsrkaš, globoko vdahneš in zaživiš s polnimi pljuči, brezmejno lepoto življenja in ko te radost izpolni do zadnje celice, potem si se končno zbudil doma.
Ko se prebudiš iz sveta sanj in se pred teboj razkrije vse za kar si bil slep, ter nedovzeten, ko odpade še zadnji dvom in zadnja identifikacija, je svoboda edino živo dejstvo, ki je kadarkoli v resnici obstajalo.

Ko se prebudiš iz sveta sanj, vidiš mnoge kako sanjajo o tej svobodi, a so hkrati preveč zmedeni in prestrašeni, da bi tvegali in zapustili to lažno varnost.
Vidiš kako si želijo dobiti opise, informacije, znanje o tej svobodi, medtem ko se še zmeraj trdno oklepajo svojega »varnega« starega položaja.

Ko se prebudiš iz sveta sanj, vidiš kako ljudje trpijo in se ubijajo med seboj, kako ubijajo življenje v sebi in okrog sebe.
Ko se prebudiš iz sveta sanj veš brez vsakega dvoma, da ta civilizacija definitivno drvi v prepad in samouničenje.

Ko se prebudiš iz sveta sanj, vidiš vsa ta mlada bitja in prihajajoče generacije, katerim starejši zapuščamo svet v ruševinah.
Vidiš, da tudi oni sanjajo, da so sužnji lastnih iluzij, predstav, podedovanih vzorcev obnašanja in delovanja, da so čedalje bolj podobni hladnim robotom ter slepi za lepoto, sočutje, ljubezen.

Ko se prebudiš iz sveta sanj uvidiš, da si pri vsem tem popolnoma nemočen, da vso silno ljubezen, ki jo nosiš v srcu, ne moreš podariti nikomur, ki spi in sanja.

Ko se prebudiš iz sveta sanj, je vse prav takšno kot je bilo preden si se zbudil, saj je drevo le drevo, potok je le potok, sonce je le sonce…, a teh dveh stanj ne bi zamenjal za nič na svetu.

Ko se prebudiš iz sveta sanj, veš da živo življenje je čisto sočutje, mir in ljubezen, da si trpel le zaradi pomanjkanja te nenadomestljive kakovosti.

Ko se prebudiš iz sveta sanj uvidiš, da pred tem nikoli nisi resnično živel.

Mirko Katalenič