Gospa Meri je živela sama v majhni hiški na robu mesta. Leta so ji pobelila lase. Ti so postali srebni kot prvi sneg v soju lune. Mož ji je že davno umrl, otroci so se odselili in gospa Meri je ostala sama s svojimi spomini. Oh, koliko lepih pomladi je bilo, je razmišljala, ko se je s svojimi otroki veselila prvih zvončkov; koliko poletij je minilo, ko je z družino hodila po gozdnih poteh in so nabirali robide; koliko jeseni, ko je zadišalo sladko grozdje. Zdaj je bila zima, dolga in hladna, in gospo Meri je pogosto zeblo. Saj ne, da bi jo zeblo v roke in noge, kajti gospa Meri je imela veliko krušno peč in v njeni izbi je bilo prijetno toplo.

Pa tudi plesti je znala! Njene drobne roke so znale pričarati pisane nogavice, šale in kape z velikimi rdečimi cofi, rokavičke in puloverje. A zeblo jo je okoli srca. Zaradi samote! Tako sama je bila! Tistega večera je sedela na velikem gugalnem stolu ob krušni peči in pletla. Zunaj je naletaval sneg, velike snežinke so padale kot debeli kosi vate na tiho pokrajino. Gospa Meri je zavzdihnila: "Oh, ko bi vsaj imela nekoga, s komer bi se lahko pogovarjala!" Odgovorila ji je stara stenska ura, edina prijateljica v zadnjih letih: "Tik tak, tika taka, tik tak ..." "In ko bi imela nekoga, ki bi mu bila potrebna moja skrb in ljubezen!" "Tik tak, tika tak, tik tak," je spet odgovorila ura. Gospo Meri je njena enakomerna pesem zazibala v sladek dremež.

Takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega. Sanjala je, da so pletene kape, rokavičke, puloverji, jopice in šali oživeli, skočili iz velike skrinje in začeli rajati po sobi. Modra kapa z velikim rdečim cofom je prepevala pesmico. Zbor manjših rumenih kapic z rumenimi, modrimi in roza cvetovi je veselo prepeval z njo. Rokavičke so na svojih petih prstkih plesale čačača, tekale po sobi sem ter tja in zganjale tak živžav, da je bilo veselje. Nežno bela jopica z zelenimi gumbki je ploskala z rokavčki in velik rumen pulover je razigrani druščini dirigiral ter živahno poskakoval. Iz skrinje so skočili pisani šali, klobčiči volne, nogavičke ter se prepletali med seboj in vihrali po sobi. Volnena oblačila so se vrtela in vrtela, pela, ploskala in rajala, da je bilo videti, kakor bi sobo obsijala pisana mavrica najrazličnejših barv. Gospa Meri se je prebudila. Soba je bila tiha kakor prej, pletivo ji je počivalo v naročju in skrinja z volnenimi oblačili je zaprta ždela v kotu. "Oh, kako čudne sanje, " je zavzdihnila gospa Meri. "Le kaj neki pomenijo? "

Naslednje jutro je rano vstala, da bi šla v mesto po opravkih. Na vhodu tržnice je zagledala fantiča, oblečenega v tanke hlače in raztrgan pulover. V rokah, premrlih od mraza, je držal rože in jih prodajal. Kako lepo cvetje sredi te mrzle zime, je pomislila gospa Meri in zazdelo se ji je, da je prav tako kot njena živopisana in razigrana oblačila. Stopila je k fantiču in ga vprašala: "Ali te nič ne zebe, ko nimaš rokavičk?" Vanjo se je zazrlo dvoje modrih oči, nežnih in plašnih kakor cvetovi spominčic. "Nimam. Mamica in očka mi jih ne moreta kupiti!" Gospa Meri je hitro potegnila iz svoje velike torbe par debelih, toplih rokavičk, belih kakor prvi spomladanski teloh. "Na, vzemi ... Da ti bo toplo."

Fantič je urno vzel rokavice, si jih nataknil na roke in njegovo lice je zasijalo nežno in svetlo kot prvi sončni žarki, ki se prebijajo skozi zimske oblake. In čudo čudno! Svetloba s fantovega obraza se je razlila po vsej tržnici, se širila in vila, poljubljala obraze ljudi, branjevk, nosačev, kupcev, dedkov, babic, družin, otrok, se vzpela po policah s sadjem in zelenjavo, zlezla pod police med zaboje in vrečke ter sprhutala med sive golobe. Naenkrat so bili vsi ljudje obsijani z nenavadno lučjo in glej, kogar se je dotaknila, mu je na licih narisala nasmeh, zgladila gube in vdihnila lepoto. No, kaj se je zgodilo gospe Meri, še sama ne bi znala opisati. Tam, okoli srca, kjer jo je že dolgo časa zeblo, kjer je bilo tako žalostno in samotno, se je nekaj premaknilo; že dolgo pogrešan plamen se je prižgal v njenem srcu in spet je čutila tisto toploto - prijazno, mehko in srečno - kakor nekoč.

Mesečnik za šole in družine
Domov je šla z lahkotnim korakom mladenke. Že naslednji dan je bila spet na tržnici. Tudi fant s cvetjem je bil tam. "Gospa, gospa!" je zaklical. "Te vaše rokavice so res čudežne, prinašajo srečo! Včeraj nam je bilo vsem v družini toplo, peli smo, kot že dolgo ne, in radi smo se imeli!" Gospa Meri mu je pomahala, poklepetala z njim in šla naprej. Za ovinkom je zagledala možaka, ki je spal na klopi, zvit v klobčič in se tresel od mraza. Ob njem je ležala prazna steklenica žgane pijače. Gospa Meri je iz svoje torbe potegnila velik moder pulover in mu ga dala: "Oblecite se! Saj ne morete biti v tem mrazu brez puloverja!" In glej! Spet se je pojavila enaka svetloba kot včeraj, svetloba, ki je zasijala na izmučenem in zabuhlem obrazu možaka in se širila med hišami, trkala na okna, vstopala v veže, hodnike in stanovanja ter osvetlila celo četrt.

Tega dne je gospa Meri srečala še mlado dekle, ki je jokalo v parku, ker jo je fant zapustil; mlado mamico, ki je na cesti prosila za denar; babico, ki je žalostno gledala skozi okno svojega stanovanja; voznika, ki je bil utrujen od dolge poti in še koga. Vsakemu je podarila kos svojega volnenega oblačila; deklici nežen bel pulover, mladi mamici jopico in njenemu otroku kapico z rdečim cofom, babici debele nogavičke in vozniku velik rumen šal. Vsakič, ko je potegnila kos oblačila iz svoje torbe, je obdarjenemu zasijala sreča na obrazu in obsijala okolico, še najbolj pa gospo Meri.

V naslednjih dneh so ljudje ustavljali gospo Meri. "Ne vem, kaj je v tem vašem puloverju, a odkar ga nosim, ne pijem več," je rekel možakar s steklenico. Dekle ji je dejalo: "Vaša bela jopica, gospa, mi ne dovoli, da bi jokala." Žena z otrokom je dejala: "Nič več mi ni treba prositi za denar. Delam in skrbim za svojega otroka." Voznik je rekel: "Dolgi tedni vožnje me ne utrujajo več, ker me vaš pulover greje in spominja na dom." Poslej se je življenje gospe Meri spremenilo. Nič več ni bila sama, nič več ni bila žalostna. Pletla je svoja mehka, topla, pisana oblačila in jih podarjala ljudem. Njena hiša je bila polna novih prijateljev, smeha in pogovorov. Gospa Meri je za vsakogar našla toplo oblačilo, prijazno besedo in nasmeh. Tudi fantič je prihajal, tisti iz tržnice, z očmi modrimi kot spominčice. Prinašal ji je cvetje z vonjem po gozdu in po zemlji, s toploto sonca, ki se je ujelo v cvetove. "Babica," ji je rekel, "pri tebi ni nikoli dolgčas. Tvoja hiša je vedno polna ljudi." Gospa Meri je fantiča pogladila po laseh in rekla: "Da, da ... veš, samoto si ljudje pridelajo sami. Zato ker ne vidijo drugih ljudi. Ko pa nekega dne dobiš oči, ki vidijo ljudi okoli sebe, in ko jim ponudiš pomoč, nisi nikoli več sam!"

Avtorica: Eva Škobalj
Ilustratorka: Nina Sever

Vir: E-mesečnik
Ekološko-kulturno društvo Za boljši svet.
Več informacij na: www.forbetterworld.com