SRIVNOSTNA SPOROČILA V PRAVLJICAH. 1del.

Christine M. Siegert

1. Razlikovanje med videzom in resničnostjo ...............Pepelka.
2. Samospoznanje.................Žabji kralj
3. Razrešitev konflikta s tem, da ostanemo v Večnem.................Sneguljčica
4. Hoja po poti osvoboditve ...................Rdeča kapica
5. Pozitivno sodelovanje svobodne volje ki služi Bogu z zavestjo duše.................Železni hans
6. Osvobajoča raba sile milosti, da bi dosegli Enost...............Jorinda in Joringel.
7. Preobrazba s pomočjo popolne samoosvojitve...................Zvezdni tolarji.


PEPELKA.

Čas , v katerem živimo je osupljivo zanimiv predvsem zavoljo tega, ker nas lahko od danes do jutri prikrajša za vsako trdno predstavo. Zunanje strani stvari, katerih smo se oklepali nenadoma ni več in za njimi nam ostane prazen nič Da pa nebi padli v prazno, se hitro oklenemo nove nova zunanjosti toda tudi ta nenadoma razpade.

Postanemo nesigurni. Kje so trajne vrednote? Leta, dnevi in ure nam polzijo skozi prste rok in ne moremo jih zadržati. Bomo imeli čas samega sebe razkrinkati v svoji iluziji? Kaj pa je to kar je v nas resničnega? To je majhno in neznatno in nežno. Prav tako kot Pepelka, ki leži ob našem srcu in zbira leče iz pepela.

Pepelka je naša najbolj aktualna duševna resničnost. Vendar se mora v našem življenju najprej mnogo zgoditi. Pretrpeti moramo grenka razočaranja, ne toliko na drugimi, ampak predvsem sami nad sabo, preden zberemo pogum in odkritosrčnost, da spet postanemo majhni, tako majhni, da lahko prepoznamo bistvo v nas samih, predvsem pa naše duševno bitje Pepelko kot našo najdragocenejšo resničnost. Pepelka v nas, to je naša duševna substanca, kateri doslej nismo poklanjali pozornosti. To skrivnostno bitje predvsem ni iz grobe materije, ki se spet razpade v prah. To ni sanjsko bitje ali predstava iz naše podzavesti.

Pepelka je naša najbolj aktualna duševna resničnost. Z našim E gom, ki je poln zablod, hodimo mimo lastne resničnosti. Pravzaprav mimo bitja, ki ne pripada svetu bežne navideznosti, ampak izvira iz sveta resničnega bivanja; ki morda v nas že dolgo čaka na to, da ga sprejmemo v svojo zavest in se z njo spoprimemo. Naša Pepelka – duša je z drugimi besedami zastrti princip, ki izvira iz prvobitnega duhovnega sveta, pri katerem nimamo več svojega deleža. In ga tudi ne moremo imeti, dokler smo v svoj Ego – naravo ujeti v zunanji pojavni svet. Toda sedaj smo na točki, ko smo vstopili v novo kozmično obdobje.

Nahajamo se v prelomnem času, v turbolentni prehodni fazi, v kateri pa videz in resničnost ne bosta več mogla obstati v svoji prepletenosti. Pravzaprav se gibljeta vsak v svojo smer, ločujeta se in lahko ju začnemo prepoznavati po njuni resnični naravi. Predstavljata se v svoji bistveni ali nebistveni naravi. Če tudi sami sodelujemo pri tem poteku ločevanja videza od resničnosti, dobi s tem pravljica o Pepelki za nas globok pomen.. Zavestno se osvobodimo navideznosti stvari in se spet obrnemo k resnični resničnosti.

Pepelka

Nekoč je živela deklica, ki ji je umrla mama. Vsak dan je hodila na njen grob in tam jokala. Pozimi je sneg prekril grob z belim prtom in ko je spomladi sonce spet stalo više na nebu in ga odstranilo, je mož vzel drugo ženo. Ta žena je imela dve hčerki, ki sta imeli bel obraz in črno srce. Tako so se za deklico začeli hudi časi. Vzele so ji njene lepe obleke in ji dale staro, sivo haljo. In od jutra do večera je morala trdo delati. Zvečer ni šla spat v posteljo, ampak se je morala vleči kar v pepel od ognjišča. Zato so je imenovali Pepelka.

Ko smo med blodenjem po svojem življenju končno odkrili Pepelko v nas samih, se nam je odkril dragocen zaklad v nas. Kajti z našim navideznim svetom smo v lastnem bitju odkrili nekaj, kar pripada naši izvirni duši. Pepelka ob grobu žaluje zaradi izgube svoje matere. Kdo drug bi lahko bil resnična mati naše božanske duše, ki je postala tako majhna in neznana kot izvirna modrost? Ta pa je našem mišljenju mrtva in tudi v srcu ne živi več. Pepelko lahko najdemo tam, kjer je modrost ugasnila, v pepelu ognjišča našega srca ali tam, kjer je modrost zakopana- v grobu naši glavi. Na tem mestu duša hrepeni po ponovni združitvi z življenjskimi silami resničnega gibanja.

Beli » snežni prt« na tem grobu lahko vsak človek v svojem otroštvu do določene mere izkusi, dokler je njegovo mišljenje še čisto – pokrito z belim prtom. Vendar pa ko se v človeku prebudijo poželenje, » beli prt » izgine. Naš razum , ki je izgubil modrost in živi iz poželenj, si v naravi poželenj najde nadomestilo. » Mož si je vzel drugo ženo«. Zdaj v nas nastopi mačeha , toga mati , naša Jaz narava z dvema hčerama, ki sta » beli obraz in črni v srcu«. To sta sili dvojčici naše čutne protislovnosti , ki se kažeta vedno z novim predznakom kot » dobri« ali » slabi« in vedno spreminjata svojo pojavno obliko brez trajne esencialne resničnosti.

Ko v človeku vlada mačeha s svojimi dvema hčerama se začenjajo za neznano duševno bitje iz božanskega sveta težki časi. Nekoč, ko je človek živel iz Božanske Modrosti je imela njegova duša svetlobno obleko. Toda že dolgo je od tega , ko je naša samovoljna Jaz-narava duše vzela ves sijaj. Ker jo mačevska sla našega jaz-a ponižuje in izkorišča, se je odmaknila in leži ob » ognjišču« našega srca, zavita v haljo iz pepela.

Naneslo je, da je oče nekoč odpotoval na sejem. Kaj naj prinese polsestrama? Lepe obleke seveda pa bisere in drago kamenje. » In kaj hočeš ti, Pepelka?« je vprašal. » Oče, zame odlomi prvo vejico , ki ti bo na poti domov snela z glave stari klobuk Odlomil jo je in vzel s seboj. Doma je pastorkama podaril lepe obleke, drago kamenje in bisere. Pepelki pa je dal leskovi vejico, da so solze tekle po njej in jo zalile Tako je vejica zrasla in zrasla v lepo drevo. Pepelka je4 vsak dan trikrat šla pod drevo in tam jokala in molila , ni vsakokrat je na drevo priletel bel golobček in ko si je kaj zaželela, ji je golobček to vrgel z drevesa.

Mlada leskovca vejica.
Naš razum, »oče« v telesni hiši , pogosto potuje. Zbira čutna izkustva, izmenjuje mnenja in skladišči informacije. Rad špekulira in trguje, zato gre »sejem« , kjer vsi ponujajo svoje lepe stvari. Naši čuti dvojni naravi, obema »sestrama« od tam prinese željeno zunanjo ropotijo za zadovoljitev njune nečimrnosti in poželenja.

Takšna želja duše do človeškega razuma se lahko rodi le ob grobu matere Modrosti. Izhaja iz prastare želje človeštva po zveličanju , potem da bi se spet povezali z drevesom življenja, z božanskim Duhom. Vsaka molitev, vsaka želja pritegne odgovarjajočo izpolnitev. In tako bo razum človeka, v katerem duševno bitje lahko prosi , tudi našel mlado leskovo vejico. Da, prav gotovo mu bo zbilo klobuk iz glave. Kaj pomeni mlada leskova vejica?

Že preroki v svetih spisih poročajo o mladem poganjku na posekanem starem štori, o poganjku, ki predstavlja odrešenika.« Mladi poganjek« prinaša človeku začetek popolnoma novega duhovnega razvoja. Je simbol za Kristusovo obdobje, ki s svojo silo sevanja iz kraljestva resničnosti seva v kraljestvo videza in ljudi kliče k reakciji. V človeštvu in v vsakem človeku mora nekoč pognati ta mladika kot nova duhovno- duševna zavest, ki ima korenine spet v svojem izvoru.

Kelti so leskov grm častili, ker njegove korenine črpajo iz zemlje najdragocenejše snovi. Zato gre pri Pepelki za leskovo vejico, ker ta iz duhovnega reda srka najdragocenejše življenjske sile. Ta » mlada leskova vejica«, Kristusovo sila, bo našemu naravnemu razumu prav gotovo« sneli z glave stari klobuk«. Z uvidom sprejme veselo sporočilo in prinese mladiko našemu duševnemu bitju. Božansko polnostje človek s pomočjo, kozmičnega Kristusa-dejanja spet dosegel božanski princip vendar še Univrezalne zahteve Ljubezni , dokler ne dopusti, da se razbije ob duhovni realnosti( Žabji kralj).

Če je če je človek v svojem duševnem bitju že prebujen in pripravljen stopiti na Pot ovoboditve, potem se mu vsekakor postavi po robu indidavalna in kolektivna nasprotna sila, mačehovska v temeljnem, trojnem sporu. Prve dve težavi lahko razrešiti s pomočjo sedemkratne modre sile razlikovanja, tretji problem pa je mogoče razrešiti le s pomočjo Kristrus-misterija (Sneguljčica) . Zdaj pa v drugi obliki spet soočamo s situacijo našega srca, ki vedno znova pozablja na svojo božansko nalogo zaradi nasprotnikove sile posnemanja in prevare in postane žrtev posnemanja celo tedaj, ko hoče izpolniti svojo nalogo.

Le dosledno življenje našega razuma lahko srcu in principi modrosti spet da življenjski prostor (Rdeča Kapica) . Zdaj nam bo na Poti duše postala razumljiva sila volje v njenih različnih aspektih. Šele takrat, ko našo voljo zavestno osvobodimo s »ključem odrešitve« izpod jarma stare zaveze , in naša duša zavestno sodeluje s svobodno voljo, ki služi Bogu, lahko vodi pot k visokemu cilju izpolnitve ( Železni Hanz). Človek, ki hoče opravičiti ločitev moškega in ženskega aspekta duše, in hrepeni po tem , da resnično postaneta ENO, potrebuje milostno silo Univerzalnega Kristusa.

Le s sveto, čisto magijo srca se lahko razrešijo magične in astralne vezi( Jorinda in Joringer). Na koncu nam je v pravljici o zvezdnih tolarjih predstavljena popolna predaja Univerzalnemu Duhu Ljubezni, ki je potrebna. S pomočjo te predaje Kristusu pride do preobrazbe v novega človeka, ki prejme novo oblačilo za dušo in univerzalni zaklad božanskega sevanja.

Pot v pravljicah je vedno naša Pot, po kateri se duša lahko vrne k Duhu. To je vedno » zlata nit«, ki je stalno napeta med srcem našega mikrokozmosa in srcem makrokozmosa, vendar moramo zavestno spoznati in vdahniti dušo. V pravljicah so izkustva s te Poti odeta v obilico podob in simbolov. Pri posameznih tekstih pravljic bomo še ugotovili, da za silami in simboli nikdar ne vlada samovolja, ampak vedno zakonitost, ki izhaja iz Duha.

Zakonitost, ki dopušča duši, da po svobodni volji izbira svojo Pot med obema principoma svetlobe in teme, skozi vase preizkušnje do cilja, ki je v njej sami. Duša, » dušni junak« v pravljici je semenski princip v srcu, odet v naše neznanje in naravno pogojeno protislovnost. Ta se mora iz te mešanice počasi izkristalizirati v duha s pomočjo našega zavestnega razlikovanja svetlobe in teme, samo- dobrega in dobro-slabega.

Tega duhovno-duševnega principa semena v srcu s psihološkimi metodami ne moremo raziskati. Lahko pa do določene stopnje ozavestimo globlje plasti zavesti naše naravne duše, ki se hrani s silami iz našega pojavnega sveta. Vendar pa to » ozaveščanje« istočasno pomeni še en ovoj in dodatno plast na Naš globoko potopljeni jedrni princip v srcu, ki ne izhaja iz tega sveta, ampak prihaja iz Božjega sveta.

O DVEH PRINCIPIH.

V pravljicah in dušnih sporočilih vseh časov, si stojita nasproti oba kozmična principa svetlobe in teme kot božanski in ne božanski pol, med katerima mora človeška duša, ki se nahaja med obema, neprestano določati svojo pot.
Kaj pomenita ta dva principa?
» Svetloba« kot najvišji princip ponazarja popolnost Univerzalne Zavesti, duhovni Svet, ki izhaja iz središča Univerzuma in s svojo absolutno resničnostjo preseva in prežema vse svetove.

» Svetloba sveti v temo, toda tema tega ni zaznala« lahko preberemo v Janezovem Evangeliju. Ravno to ne-zaznavanje notranje svetlobe, ta nesposobnost opažanja božanske univerzalne prisotnosti, temeljno pomanjkanje duhovnega prepoznavanja, še mnogo bolj pa svojevoljni impulz moči za protislovno proti-stvarstvo - vse to označuje »temo« kot princip.

Človeška duša, ki po svojem notranjem izvoru pripada kraljestvu Duha, torej svetlemu principu, a je duhovni svet nekoč zapustila in se v svoji slepoti povezala z materialnim pojavnim svetom in dopustila, da jo ta priklenil nase, leži zdaj ujeta v mešanici svetlih in temnih sil v našem materialnem pojavnem sistemu. Sijaj njenega svetlečega, kroglastega » mikrokozmosa« je morala zamenjati za temno celico telesa, ki jo čuvata naša poželjiva narava in naš JAZ. Tako že neskončno dolgo kroži v zaporedju rojstev in smrti , vedno znova povezana z novim sistemom osebnosti in čaka na trenutek svoje osvoboditve.

Šele takrat, ko človek prisluhne glasu svoje duše v srcu, in je z vso svojo naravo pripravljen izgladiti duši pot do njenega resničnega namena, prihaja ura njene osvoboditve. Tedaj je napočil trenutek, ko se lahko identificira z » dušnim junakom« in njegovo zgodbo v pravljici in s svetlobnimi in temnimi silami na njegovi Poti.

Temni princip si prizadeva, da bi pomanjkanje človekovega uvida uporabil v svoj prid, da bi si pridobil dostop do duše z JAZ-ovim hrepenenjem po zemeljski sreči , bogastvu, slavi itd. In se je tako polastil. Vedno se naveže na našo JAZ –naravo na zapeljiv način. Primeru za to so volk v » Rdeči Kapici« in kraljica-mačeha v » Sneguljčici«. Istočasno pa zaradi pomanjkanja uvida vedno pokliče nase svojo sodbo.

Svetli princip temu nasprotno išče priložnost, da bi se dotaknil duše v njeni sposobnosti razpoznavanja, v njeni sposobnosti, da je čista, dobrotljiva, resnična in pravična. Svetloba vedno poskuša osvoboditi poteze bitja, ki so v njem že prisotne v obliki zametka, zaradi njegovega izvora. Sile, ki pomagajo principu svetlobe, ki nastopajo kot npr. Golobčka v » Pepelki« , v žabcu, v sedmih palčkih ali v lovcu, hočejo dušo vedno spomniti na to, kar je izgubila in pozabila, jo zaščititi pred zlom in ji stati ob strani z modro sposobnostjo razločevanja.

Princip svetlobe in sile, ki mu služijo, vedno tudi pomagajo duši. Če duša kake naloge ali preizkušnje ne opravi, potem jo mora opraviti še enkrat v drugi obliki. Skupaj s principom svetlobe deluje tudi sila Milosti, misterij Univerzalnega Kristusa, dejanje odrešitve, ki ga je duša lahko deležna takoj, ko ga resnično razume in sprejme.

Pravljice lahko služijo kot ogledalo, v katerem se opazujemo in preizkušamo. V njih je skrit najgloblji namen našega bitja. Junaka duše v pravljici na njegovi » Poti«, usmerjajo svetle in zapeljujejo temne sile. Vse to lahko odkrijemo v nas kot zelo prepleteno in spremenljivo stanje bivanja, iz katerega se hoče jedro duše osvoboditi k Duhu.

Kdor hoče najti zaklad pravljic, lahko tukaj in zdaj prične z delom pri osveščanju srca. Kdor pri tem vztraja, mu lahko visoki cilj stvarstva, ki odzvanja iz pravljic – DUHOVNO – DUŠEVNI – ČLOVEK, nekoč postane živa resnica.

Se nadaljuje

Miran Zupančič