Če se Evropejci ne bomo zavzemali za pravice otrok in žensk, potem se sploh ne zavzemamo za res pomembne zadeve.

1. Tako mediji kot splošna javnost se strinjajo, da ste ena najučinkovitejših evropskih komisark oz. komisarjev, kar ste dokazali v prejšnjih dveh komisarskih mandatih. Kaj lahko državljani pričakujemo od vašega tretjega mandata?

Evropa rezultatov je bila zame vedno veliko več kot le lep koncept, kar sem s podporo mojih komisarskih kolegov dokazala že večkrat. Ko sem bila evropska komisarka za izobraževanje in kulturo, je program študentskih izmenjav Erasmus dobil svetovno dimenzijo (Erasmus Mundus).

V mojem naslednjem mandatu, v vlogi komisarke za informacijsko družbo in medije, so začela veljati nova pravila za gostovanje v tujih mobilnih omrežjih (roaming), ki so stroške klicev in kratkih sporočil znižala za približno 70 odstotkov v primerjavi z letom 2005. To so dosežki, ki so za naše državljane izrednega pomena in so pomagali spremeniti mnenje o Evropi – EU je veliko več kot skupek institucij in postopkov, EU pomeni otipljive rezultate.

Ko mi je predsednik Evropske komisije Barroso zaupal vodenje resorja za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo, je rekel: »Viviane, tvoji zakonodajni predlogi glede roaminga so mi všeč. Želim, da v prihodnjih petih letih predložiš petdeset podobnih zakonodajnih predlogov.«

  Zato ne bom izgubljala časa, temveč se bom takoj lotila dela na konkretnih zadevah, ki bodo poenostavile življenje državljanov; med njimi je tudi razjasnitev, kateri zakoni se upoštevajo pri razvezah parov različnih narodnosti.

Ne gre za to, da bi ljudi spodbujala k razvezi, če pa do te pride – in povem vam, da se v EU vsako leto razdre 170.000 mednarodnih zakonov, kar je 19 odstotkov vseh ločitev –, bi radi ljudem postopke čim bolj olajšali. Govorimo namreč o konfliktnih situacijah, kjer po razvezi nastanejo težave pri določanju skrbništva nad otroki.

Naj vam dam še en primer, ki se pravzaprav zdi kot malenkostno upravno opravilo, pa kljub temu lahko precej oteži naš vsakdan – priznavanje dokazil, npr. o izobrazbi, poroki ali dedovanju. S takim položajem ste se morda že srečali – preselite se v drugo državo članico EU in zato, da vam upravni organi države, kamor ste se priselili, priznajo en sam dokument, morate skozi neskončno število upravnih postopkov. Vi pa izgubljate denar, čas in živce.

Prost pretok uradnih dokumentov je predpogoj za prost pretok ljudi in kot komisarka za državljanske pravice si bom prizadevala za konkretne korake na področju medsebojnega priznavanja uradnih dokumentov. Poleg tega bi rada zagotovila, da se ljudje počutijo zaščitene, in sicer predvsem v situacijah, ko gre vse narobe.

Zamislite si, da ste obtoženi ali osumljeni zločina. V takšni situaciji je za vas ključnega pomena, da natančno poznate svoje pravice. Poskrbela bom za predlog, ki bo zagotavljal enako visoke standarde procesnih pravic po vsej Uniji, vključno s pravico do zaslišanja, prevajalca in tolmača ter dostopa do sodnega varstva.

2. Med prednostnimi nalogami ste izpostavili tudi boj proti vsem oblikam nasilja, predvsem nad otroki in ženskami, ter uravnoteženo zastopanost spolov. Podatki kažejo, da je plačna vrzel med spoloma v EU še vedno visoka. Katere konkretne spremembe lahko pričakujemo na teh področjih?

Če se Evropejci ne bomo zavzemali za pravice otrok in žensk, potem se sploh ne zavzemamo za res pomembne zadeve. Sem tudi komisarka za enakost spolov, zato se bom potrudila ustvariti tesno sodelovanje med pravosodnim in protidiskriminacijskim delom mojega resorja. Zelo močno nasprotujem nasilju nad ženskami.

Zato razmišljam, da bi poleg obstoječe protidiskriminacijske zakonodaje in programa EU Daphne uporabila tudi možnosti, ki jih na področju spolnega izkoriščanja in pohabljanja ženskih spolnih organov omogoča kazensko pravo. V Nemčiji trenutno razmišljajo, da bi pohabljanje ženskih spolnih organov uvrstili na seznam resnih zločinov, ki bi jih lahko preganjali tudi zunaj meja države.

S pomočjo Lizbonske pogodbe bi podobno lahko storila tudi Evropa. Med mojimi nalogami je tudi zmanjšanje plačnih razlik med ženskami in moškimi. Pravica do enakega plačila za enako delo je zapisana že v Rimski pogodbi iz leta 1957, zato je žalostno, da po petdesetih letih še vedno ostaja bolj ali manj na papirju.

Plačna vrzel je trenutno 17-odstotna in po vsej Evropi bodo v okviru kampanje za premostitev plačilnih razlik med spoloma, ki se je začela 5. marca, potekale številne dejavnosti. S predsednikom Barrosom skupaj delava na Listini o pravicah žensk, v kateri bo odprava razlik pri plačilu moških in žensk ena od pomembnih političnih zavez.

Ampak kot sami dobro veste, dejanja govorijo sama zase in pripravljena sem preučiti pobude o samoregulativi (npr. kodeks dobrih praks) ter k sodelovanju povabiti večja evropska podjetja, ki bi se zavezala določenim ciljem in potem poročala o njihovem doseganju.

Podoben kodeks dobrih praks je nastal pri pobudi »Več žensk v informacijskih in komunikacijskih tehnologijah« in če mi je uspelo tam, mi lahko tudi pri zmanjševanju razlik v plačilu med spoloma. Prav tako se mi zdi možno, da bi spodbude EU pomagale pri zaposlovanju večjega števila žensk na vodilnih položajih v zasebnem in javnem sektorju.

3. Lizbonska pogodba omogoča državljansko pobudo, torej možnost, da državljani EU zberemo najmanj milijon podpisov in Evropski komisiji naložimo pripravo zakonodajnega predloga o vprašanju, ki se nam zdi ključnega pomena. Kako vidite udejanjanje te možnosti v praksi?

Pobuda državljanov je izredno pomembna, saj državljanom omogoča, da Evropa sliši njihov glas. Hkrati pa je lahko možnost pobude nevarna, če že na začetku ne opredelimo, katere tematike so lahko vključene in katere ne. V Pogodbi je jasno zapisano, da državljani lahko Komisijo zaprosijo za pripravo predloga samo na področjih, ki so v njeni pristojnosti (in so prav tako določena s Pogodbo).

Tako na primer ne bo mogoče zahtevati, da Komisija vloži zakonodajni predlog za več ur telesne vzgoje v evropskih šolah. Prepričana sem, da bi bili najstniki nad takšnim zakonodajnim predlogom navdušeni, vendar Komisija na področju izobraževanja preprosto nima zakonodajnih pristojnosti. Četudi bi me milijon najstnikov (in njihovih staršev) prosilo kaj takšnega, bi morala Komisija reči »ne«.

Poleg pravnih omejitev pa obstaja še drug, prav tako pomemben pomislek, to pa so naše evropske vrednote. Če bi državljani na primer predlagali, da v Evropi uvedemo smrtno kazen, potem, oprostite, to prav tako ne bi bilo mogoče, saj so temeljne človekove pravice osnovni gradnik evropske kulture. Vrednot in temeljnih pravic pa ne moremo spremeniti niti na pobudo državljanov.

Prav zato bo morala Komisija čim prej natančno določiti pogoje in pravila o tem, kaj je (ne)sprejemljivo in kdo o tem presoja. Tukaj lahko lepo vidite povezavo z odločitvijo predsednika Barrosa, da komuniciranje uvrsti v moj resor.

Če hočem, da pobuda postane pozitivni element, bom namreč morala uporabiti vsa komunikacijska orodja, pomoč predstavništev Evropske komisije v državah članicah, poslancev v Evropskem parlamentu in novinarjev, da državljanom pojasnim, za kaj pri pobudi dejansko gre.

4. Nedavno ste rekli, da bi morala biti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah «kompas za vse politike EU«. Lahko pričakujemo, da boste preverili skladnost vse zakonodaje EU z Listino? Bi morda to lahko upočasnilo že sicer zahteven in dolgotrajen zakonodajni postopek?

Komisija je varuh pogodb in kot komisarka za temeljne pravice bom varuhinja Listine. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, nekakšen »the best of« temeljnih pravic iz ustavnih listin držav članic, je z novo Pogodbo postala pravno zavezujoč dokument za EU in njene članice pri izvajanju evropske zakonodaje.

Zato je moja naloga, da vključim temeljne pravice v vse evropske politike in zakonodajne predloge, in sicer tako, da preverim njihovo skladnost z Listino. Kar zadeva kršitve Listine, bom vodila politiko ničelne tolerance. To pomeni dvojni nadzor – najprej bomo preverili skladnost vsakega zakonodajnega predloga z Listino, po uveljavitvi zakona pa, ali ta spoštuje temeljne pravice.

Če bomo pravilno določili prednostne naloge in vse potrebno za njihovo izvedbo, do zakasnitev ne bo prihajalo. Tu ne govorimo o »času« in »postopkih«; če res želimo, da so osrednja točka naših prizadevanj državljani (to je zapisano tudi v preambuli Listine!), si ne moremo privoščiti, da posameznikovih temeljnih pravic ne bi upoštevali.

5. Odraščali ste v Luksemburgu, mali državi, obdani s številnimi sosedami, in kasneje delali kot novinarka. Kako vam ti dve izkušnji lahko pomagata pri učinkoviti dvosmerni komunikaciji z državljani, ne glede na njihovo starost, socialno okolje, vero ali narodnost? Poleg tega nas zanima, kako boste spodbudili ljudi, da bodo postali bolj aktivni in sodelovali v dialogu s Komisijo?

Kot Luksemburžanki se mi zdita ključni besedi strpnost in kulturna raznolikost. Luksemburg je majhna država, vendar njene meje nikdar niso preprečevale mobilnosti. Prav nasprotno! Ker živimo v neprestanem stiku s sosedi, nanje nikoli nismo gledali kot na »tujce« in prehod meje ni bil neka velika stvar. Luksemburg ima najvišji delež državljanov EU, ki se k nam priselijo iz druge države (kar 37 odstotkov).

Navajeni smo skupnega življenja z ljudmi z drugačnim ozadjem, ne smete pa pozabiti, da smo (bili) prav tako rojeni in vzgojeni v večjezičnem okolju. Luksemburžani praviloma govorijo luksemburško, francosko in nemško, pogosto pa tudi angleško, italijansko in portugalsko. Že zaradi tega je naš način komuniciranja precej dober in učinkovit. Da bom povedala vse dobre zgodbe, ki jih je treba povedati, nameravam uporabiti vse svoje jezikovne veščine in profesionalna znanja, ki sem jih pridobila kot novinarka.

To sem naredila že pri predstavitvi mobilnega gostovanja v tujih omrežjih in ker sama nisem mogla obiskati vseh 27 držav članic, sem tja poslala svoje »odposlance«. Odprt dialog in pojasnjevanje našega dela na kraju samem sta najboljša načina komuniciranja z državljani.

Vir: www.euekspres.si