Slovenske rodovne skupnosti

Tudi na ozemlju Slovenije je bilo obdobje, ko so Slovenci kot t.i. Zahodni Slovani bivali v miroljubnih rodovnih skupnostih. A zgodovino pišejo zmagovalci in tako je mnogo vedenja o tem izginilo. Glede zgodovine na Slovenskem bi na grobo rekli: tja do 4. stol. so biliRimljani,  nato je v 10. stoletju prišla cerkev in fevdalizem, in prvi slovenski spisi – začetki Slovenstva.

Kar je, je zajela megla.To je obdobje, ko so se na od Rimljanov opustošenem ozemlju vzhodnih Alp naselili Zahodni Slovani. Sprva so bivali na širokem območju, ki so ga severozahodu omejevali Bavarci, na zahodu Franki, na jugozahodu Langobardi. Navkljub vsej zapuščeni rimljanski infrastrukturi (mesta in ceste), so se naselili v bolj odmaknjene hribovite kraje, kjer so živeli v povezanih rodovnih skupnostih.

Utesnjeno mestno življenje jim ni bilo po godu. O teh skupnostih vemo le, da so bile oblikovane v obliki vaških srenj in večgeneracijskih družin. Zemljo so obdelovali ročno, le za samooskrbo in s pomočjo skupnosti. Hiše so bile preproste enoprostorne iz lesenih brun, s slamnato streho ter ognjiščem v sredini, niso si gradili svetišč in cerkva. Živeli so tesno povezani z naravo.

Njihovi glavarji, »kosezi«, imenovani tudi plemeniti ljudje, so bili enaki ostalemu prebivalstvu, običajni kmetje z majhnimi posestvi ter niso imeli oblasti nad ostalimi, le večjo vlogo pri odločanju. Zahodni Slovani v tem obdobju zgodovini niso zapustili mnogo in zato mislimo, da takrat niso obstajali. Kajti sedanja doktrina govori, da je civilizacija obstajala le, če je kaj »pustila« za sabo.

In glede na to miselnost smo trenutno najboljša , saj puščamo za sabo ogromno »artefaktov«, cele kupe plastike, jekla, stekla in betona, preobražene pokrajine in okostja izumrlih vrst. Zahodnim Slovanom, zaradi njihovega načina življenja ni uspelo oz. niso želeli zgraditi vojaške organizacije. Vse do 10. stoletja so jih desetkali narodi iz okolice. Tuji fevdalci so izgradili mrežo dvorov in utrdb, s katero so lahko ekonomsko nadzorovali prebivalstvo, kmalu se je temu pridružila še cerkev.

Zemljo so si med seboj razdelili posamezni, predvsem nemško govoreči fevdalci. Zapovedali so triletno kolobarjenje z obvezno praho. Danes v šoli učijo, da je bilo to veliko odkritje, ki je omogočalo pridelati več hrane. Resnica je drugačna: staroselci, ki so dobro poznali naravo, so bivali na manjših površinah v hribovitem svetu in so pridelali dovolj hrane brez, da bi bistveno spreminjali prostor.

Fevdalci so zaradi pohlepa želeli iz svoje zemlje dobiti čim več. Naseljevali so do pred tem prazne ravnice, izsekavali gozd in izkoriščali prebivalstvo ter zemljo. Šele takrat se pojavi revščina in nerodovitna zemlja, zaradi katere so uvedli obvezni kolobar. Do takrat redko poseljeno pokrajino in razpršena naselja so kolonialisti načrtno spreminjali, da bi imeli večji nadzor nad prebivalstvom.

Uporabili so preizkušene načine: zemljo, ki ni bila obdelana, so razdelili na dolge, ozke parcele. Na začetku vsakega pasu so pravokotno na pot, ki je povezovala vas, postavili enake na hitro zgrajene podolgovate stavbe. Tako nastale vasi so popolnoma drugačne od prejšnih. Takšna ureditev je omogočala popoln nadzor nad življenjem in delom naseljencev. Postopoma je izginil tudi samooskrbni način preživetja.

Prostorska ureditev, ki jo poznamo danes, je v veliki meri posledica fevdalne ureditve. Čeprav so se fevdalni gospodje umaknili že dolgo nazaj, danes zakoni še vedno ščitijo fevdalno prostorsko ureditev. To je izkoriščevalska ureditev (človek po človeku, človek naravo), ki ne ustreza posamezniku in je nepraktična za bivanje na svojem kosu zemlje. Želje po ponovni vzpostavitvi rodovnih posestev in vasi so želje, ki prelamljajo okove, v katerih smo živeli kot narod že celo tisočletje.

Kultura, ki jo poznamo danes od stavbarstva in načina poselitve do družbene razdelitve, je torej uvožena od zunaj. Navkljub osamosvojitvi pred 16 leti, še vedno nismo dosegli duhovne svobode, še vedno se pokoravamo izkoriščevalskim tokovom. Narod Zahodnih Slovanov spi. Pra-izročilo se je ohranilo le v obliki šeg in pravljic.

Tisočletja izkoriščanja kmečkega prebivalstva, so ustvarilo močne vzorce, ki povezujejo kmeta z revščino in uboštvom. Vendar nas danes nič ne omejuje, nihče nam ne streže po življenju. Le naša lastna prepričanja, zaradi katerih mislimo, da moramo tako živeti. In če si morda drznemo pomisliti, ko smo mladi, da bi živeli izven okvirov družbe, si premislimo ob prihajajočem otroku.

Sprejmemo službo, vzamemo kredit in se preselimo blizu mest, bolnic, šol in nakupovalnih centrov. Vendar, če bi zares delovali v dobro naših otrok, bi prenehali podpirati sedanjo civilizacijo, ki je na robu propada (ekološkega in ekonomskega) in bi se vrnili k našim koreninam.

Kar lahko razberemo iz zgodovine je to, da je slovenski narod izredno dolgo obdržal pra-znanja in se dolgo ni pustil podrediti fevdalistom in cerkvi. Iz časov pred pokristjanjenjem smo obdržali vrednote kot so miroljubnost, enakost med ljudmi, povezanost z naravo in visoki etični kodeksi.

Slovenci zase večkrat trdimo, da smo hlapčevski narod, vendar je resnica ravno obratna. Dejstvo, da smo se tako pozno podredili, kaže na veliko samostojnost in mišljenje s svojo glavo/srcem. Najbolj presenetljivo pa je to, da po tolikih stoletjih nadvlade kot narod sploh še obstajamo.

Marko K.