dr. Jordi Pigem

Stari sufijski pregovor pravi, da Bog ali duh »spi v mineralih, sanjah in rastlinah, ujet je v živalih in se prebudi v človeku.«

Obračanje listov revije ali knjige ali menjavanje programov na televiziji je moderni ekvivalent temu, kar so nekateri izmed naših prednikov, pred stoletji, imenovali evolutio: razgrinjanje in branje papirusa ali  pergamentnih zvitkov. Iz latinske besede volvere (kotaliti se) so nastale besede kot volume (zvitek) in evolucija (odvijanje).

V tem prvotnem pomenu se tekst »evolve« (razvija, nastaja), ko ga razkrijemo z našimi rokami in s pogledom. Tako kot so se odvijali naravni cikli, tako se je razvijal svet, počasi. Šele v 19.stoletju, ko se je svetovni korak pospešil, ko je tiktakanje ure prevzelo naravne ritme sonca in lune, ko se je zavedanje sedanjosti začelo razblinjati, zaradi naraščajočega mrka projektov egoističnega uma, šele tedaj je beseda »evolution« (evolucija) začela nositi pomen, ki ga danes razumemo: postopno spreminjanje česa, navadno v popolnejše, bolj dovršene oblike, razvoj.

»Evolucija« v tem pomenu ni nič starejša od parnega stroja. Danes ne vidimo nobenih mamutov, kot tudi ne vidimo okoli tisoč vrst (večina nam je nepoznanih), ki vsak dan izginjajo iz zemeljskega obličja. Vse stvari so minljive in biološke oblike niso nobena izjema. Živali in rastline spreminjajo svoje oblike in načine v skladu s transformacijami sveta v katerem živiju, svet, ki ga iz letnega časa v letni čas pomagajo oblikovati.

Trezna biologija govori o ključnih mehanizmih evolucije, kot je »naravna selekcija« ali celo »sebični geni«. Oba koncepta prikazujeta znamenja tekmovalnih kulturnih tal na katerih stojita: V Darwinovih časih je to bila industrializacija in delitev dela, danes napadalen pohlep  in »pravična menjava«. Navkljub zgovornim prvakom, kot je Dawkins, ostaja naravna selekcija prej teorija kot dejstvo, z malo preveč manjkajočimi veznimi členi (med vrstami, kot tudi geni in fenotipi).

»Okolje«, ki izbira primerne »organizme« to se sliši, kot da bi nekdo nabiral svoje najljubše produkte na trgovinskih policah ali na spletni strani. Slučajno okolje pomeni »okolica«, naključno ozadje kot nekaj s čimer je nekdo v nenehnem izmenjevanju in stiku. Rastline in živali, ki se ne kesajo, da živijo, prinašajo s svojim načinom življenja tako imenovano »okolje«. Za zrak, ki ga vdihavamo, se lahko zahvalimo prvobitnim bakterijam in našim hirajočim gozdovom.

Namesto »naravne selekcije«, govorijo nekateri holistični biologi o naravnem toku: raznolikost življenja svobodno teče v nove oblike, pri čemer so vsa živa bitja med seboj enakovredna. Organizmi in okolje, celota, ki se razvija skupaj. Nima nobenega pomena, da bi rekli, da so današnje življenjske oblike bolj napredne ali bolj integrirane v okolju, kot tiste pred 20 milijoni let, vsekakor pa obstajajo med njimi razlike.

Vsak holističen vidik mora združiti enoto evolucije in ne samo gene ali organizme, ampak celotno plesočo enoto: organizmi plus okolje, ti dve enoti ločeno sta brezsmiselni. Končna enota se imenuje Gaia, celotno življenje Zemlje, in razvija se kot pleše, se prepušča in razgrnja z ritmičnim tokom letnih časov. Ne z vzpenjanjem po stopnicah. Ne s tekanjem na vlak.

Obstajata dva osnovna pogleda na zgodovino. Eden vidi zgodovino kot stopnice v nebesa- danes so nebesa hitro napredujoče high-tech dežele. Vsak evolucijski dosežek je korak k višji stopnji, nudi čistejši zrak, širši horizont in globlje perspektive v preteklost, ki leži pod njim. Njegov težnostni center leži v prihodnosti.

Drugi pogled vidi zgodovino bolj kot pobočje po katerem počasi drsimo, postopoma, v luknjo naraščajoče zmedenosti, dokler konec ne vzpostavi naravno ureditev stvari. Njegov težnostni center leži v preteklosti. Evolucijski pogled je tako nasičen z moderno znanostjo in mediji, in ne potrebuje, da bi ga ponovno formulirali. Njemu dolgujemo čut osebne svobode, politične neodvisnosti in tehnoloških čudes.

Drug, »neevolucijski« pogled se pojavi v tradicionalnih kulturah, ki same sebe vidijo kot temna era – Železna doba, Kali Yuga. Kot se pogosto zgodi z nasprotujočimi pogledi, imata oba vredne vpoglede in slepe točke. Drug drugemu si kažeta tudi ogledalo. Oba nas pritiskata k rigidnim tirom časa – isti tiri, samo z nasprotnimi smermi. Duh cveti, kjer hoče, in kadar hoče. Pri tem ni časa in prostora. Le tukaj in zdaj, popolnost bivanja, sedanjost. Tukaj stanuje duh.

Tehnologija vsekakor »izziva«, da naredimo več, kot nam je bilo naloženo, čeprav pod določeno ceno. Vsi smo bili priča, kako so tehnološke vrline, kot recimo telefoni in televizijski aparati, postali bolj in bolj sofisticirani. Drugo vprašanje je ali je vsebina, ki jo predajajo tudi sofisticirana.

Odkar je Einstein posvaril, da je atomska bomba spremenila vse, razen našega načina razmišljanja, je v navadi, da vidimo tehnološki napredek, ki sledi lastnemu urniku (pogosto naglemu in neizprosnemu), in ni nujno, da v skladu s primerljivim etičnim ali duhovnim razvojem. Do sedaj se naša zmožnost, da proizvede substance, ki uničujejo življenje na Zemlji, ni ujemala z etično zmožnostjo. Ne primanjkuje duhovno naprednih, modrih in karizmatičnih ljudi Nelson Mandela in Dalai Lama sta očitna primera, potrjena od ljudi iz različnih tradicij.

Pred 25. stoletji, s človeško populacijo, ki je bila zgolj odkrušek današnje, so obstajali svetlobni signali kot je Konfucij in Laozi na Kitajskem, Pitagora in Heraklit v Grčiji in Siddharta Gautama (the Budha), Mahavira in nekateri avtorji Upanishad v Indiji. Sto generacij pozneje in njihova luč, še vedno oddaja svetlobo. Podobno je 12. stoletje videlo Milarepo in Gampopa v Tibetu, Ramanuja v Indiji, Omar Khayyama in Al Ghazalija v Perziji.

Kot je navedeno na začetku Dhammapada: »Vse kar smo prihaja iz naših misli:« Z našimi mislimi in percepcijo peljemo svet, ki ga doživljamo, naprej in tako, če uporabimo verz Williama Blakea:«Drevo, ki nekatere gane do solz sreče, je v očeh drugih samo zelena stvar, ki jim stoji na poti.«

Vsako obdobje naredi edinstven svet, in sojenje preteklih obdobij z našimi standardi bi bilo tako neprimerno, kot če bi o našem sedanjem obdobju sodilo preteklo. Dejanska izkustva stvari se spreminjajo. Danes si ne moremo predstavljati življenja brez ognja, toplega plašča ali kozarca vina. Ampak ostaja dejstvo, da so ljudje, ki niso imeli prisotnega tiktakanja ure in linearnega časa, bili bolj sposobni živeti v sedanjosti kot mi.

Občutek, da smo bolj razviti, kot na primer prvobitno prebivalstvo v severni Sibiriji, nam lažje omogoči rušenje in uničevanje njihove svete dežele, za nafto – njihova »primitivna« kultura se žrtvuje za dobrobit razvoja in civilizacije. Moderen, razvit svet ima svoje svetle in svoje temne plati: pogon na nafto, kava, droge, veselica s televizijo in pomirjevala, hipnotiziranje z ekrani, vrtoglave novice, manipulirana življenja ujeta v virtualni labirint egoističnega uma. Labirint časa.

Vsa obdobja so edinstvena. Naše se nahaja na sredi neprimerljivih transformacij: tehnološka čuda, kulturni spopadi, pustošenje Zemlje. Imamo možnosti, da se prelevimo v zdravo  in bolj trajnostno družbo, ampak naš Zeitgeist je preveč obremenjen s kratkotrajnimi dobički in dlje ko prelagamo prehod, bolj bo boleč.

Enostavno je videti – če si kdo upa vreči pogled na to – da bomo v naslednjih parih dekadah kombiniranih s pomanjkanjem nafte, podnebnih sprememb, rasti prebivalstva, pomanjkanja vode, erozije prsti, rastočih ekonomskih razlikovanj in orožij, postavljeni pred preizkušnjo. Izgleda da, bolj ko se trudimo, bolj neobvladljiv postaja svet.

Nismo se še popolnoma prebudili – bolj smo podobni titanom, ki hodijo v spanju, z več moči kot modrosti. V tem smislu še nismo popolnoma človeški.
Če uspešno prestanemo te preizkušnje se bo na obzorju prikazal bolj ekološki in prebujen svet. Vir naše moči za to pot ne bo prišla od voditeljev ali izvedencev, ampak iz naši src, iz našega duha oz. duše.

'Humanity' (človeštvo), kot 'humility' (ponižnost), prihajata iz latinske besede humus, prst, zemlja: smo zemljani v pokončnem položaju. Homo sapiens je oblika zemlje z določenim darom, da spozna in okusi svet. »Spirit« (duh) kot »psyche« (psiha, duša, duh) prihaja iz besede, ki pomeni »breath« (dihati). Številni starodavni jeziki vidijo dihanje kot bistveno potrebo duha: izdih in vdih kot obliki dihanja.

Poduhovljeni postanemo z delitvijo zraka z ostalimi živimi bitji in s preostalim  svetom. Če smo pozorni na dihanje in izdihavanje, se blebetavi um ustavi in nam prinese darilo, brezčasje, kjer duh vibrira. Naš um rojeva abstrakcije, in sam egoističen um je abstrakcija ujeta v labirint časa.

Spinoza je govoril o dveh razglednih točkah, iz katerih izhaja naše doživljanje: navada, časovno omejenena, v kateri vidimo stvari (vključevši z nami), da so med seboj ločene in tisto brezčasje, v katerem izkušamo, da smo večni. Ne obstaja noben način, da bi ujeli čas. Ampak sebe lahko osvobodimo iz časovne zanke. Kot je napisal Wittgenstein: »Življenje tistega je večno, ki živi v sedanjosti.«

Ko rastemo je prva ključna stvar, ki se jo naučimo videti ta trajen in izoliran »jaz«. V svetu nestalnosti, poskuša egoističen um občutiti varnost s tlačenjem Zemlje, nadzorovanjem življenja, poenotenja. Tako nastane svet ločenih predmetov, geometričnega prostora, linearnega časa. Zanaša se na abstrakcije in se izogiba trdnemu, tukaj in zdaj. Tako kot ne moremo popolnoma sprejeti sedanjosti, stremimo za spremembami, izboljšavami in tako pozabljamo, da je to, kar iščemo že tukaj.

V središču egoističnega uma je strah. Nič, kar se počuti odrezano, se ne more počutiti varno. Iz tega strahu izhaja želja po nadzoru. Poskušamo poenotiti raznovrstnost sveta. V skladu, da si olajšamo odtujitev, si še bolj želimo nadzora, ki ustvarja nadaljno poenotenje in nadaljno odtujevanje. Tako se vrti karmično kolo modernega uma in  modernega sveta.

Lahko spremenimo vrtenje kolesa. Povedano je bilo, da obstajata samo dve osnovni čustvi v našem srcu: strah in ljubezen. Bolj, ko je naše bistvo izpolnjeno z ljubeznijo in ne s strahom, bolj polno lahko objamemo svet in se počutimo del njega, lahko z njim sodelujemo.  Iz sodelovanja izhaja ljubezen za raznovrstnost sveta in to krepi naše občutenje pripadnosti, ki nas vzpodbuja, da ljubimo in še naprej sodelujemo.

Egoističen um najde svoj najbolj jasen izraz v Newtonovi fiziki in filozofiji Descarta in Kanta. Paradox relativnosti, kvantne fizike in postmoderne psihologije dobro označi krizo tovrstnega zavedanja. Ta kriza je priložnost za bolj (duševno) zdravo dobo, ki prihaja. Naši osebni in kolektivni problemi izhajajo iz dualizma, ki smo si ga ustvarili: med »jazom« in svetom, subjektom in objektom, materijo in duhom, posvetnim in duhovnim, kulturnim in naravnim, začasnim in večnim, moškim in ženskim, telesom in umom, vzrokom in intuicijo.

Uporabno je narediti razlikovanje med temi pari, ampak predolgo smo jih izolirali in razcepljali, s tem ko smo sprejeli en pol, smo zavrgli drugega. Da bi premagali dualizem, da bi evolucijo in revolucijo našega zavedanja pripeljali naprej, se moramo odreči naši želji po nadzoru in sprejeti tukaj in zdaj. Neobvezujoča svoboda sedanjosti se razkrije, če ne vključujemo preteklosti in prihodnosti – z našimi sencami, pričakovanji. Bolj ko se nahajamo v tukaj in zdaj, bolj svetlo bo sijala naša luč. Prihodnost in preteklost vzideta edino kot rahlo valovanje v sedanjosti, ko se čas dvigne iz brezčasja in besede iz tišine.

Vir: www.resurgence.org/