Dan Eden je skeptik. Ne verjame v prerokovalce prihodnosti in podobne marnje. Še posebej je dvomil v to, da bi on sam lahko napovedoval prihodnost. In Dan je odkril, da se je zmotil. Vsak lahko vidi v prihodnost in to že počnemo.

Naše potovanje se bo začelo z eksperimentom, ki so ga izvajali leta 1976. Dr. Kornhuber je zbral nekaj prostovoljcev, katerim so z EEG-jem merili možgansko aktivnost. Nato je prostovoljce prosil, da upognejo kazalec svoje desne roke, nenadoma in ob različnem času po njihovem izboru.

Želel je izmeriti, kako hitra je umska odločitev, ki želi, da se prst premakne, do dejanskega trenutka premika. Rezultate, ki je dobil nikakor ni pričakoval. Kornhuber je pričakoval, da bo ob zavestni odločitvi (ko bo začel štopati poskus) zaznan oster vrh v električni aktivnosti. Kakorkoli, kar je odkril je presenetljivo.

Obstaja namreč postopno nadgrajevanje zabeleženega električnega potenciala za celo sekundo ali celo za sekundo in pol, preden se prst dejanjsko upogne. To nakazuje, da proces zavestne odločitve potrebuje več kot eno sekundo, da se dejanje realizira. Kar je še bolj neverjetno je bilo dejstvo, da se prostovoljci te zamude niso zavedali in so verjeli, da so delovali spontano in nemudoma.

Torej kaj se je zgodilo? Ali so možgani nekako »vedeli«, da bo odločitev sprejeta v prihodnosti in so začeli z načrtovanjem akcije? Poskus je zbudil le malo pozornosti, vse dokler ni nek drugi poskus dr. Libet-a leta 1979 dvignil vprašanja o naši zavedni percepciji časa in o ideji »sedaj«.

Vse »sedaj« se je že zgodilo. Libet je testiral subjekte, ki so morali prestati operacijo na možganih iz nekega razloga, ki ni bil povezan s poskusom in ki so privolili, da so jim na področju somatosenzoričnega korteksa namestili elektrode na točke v možganih.

Libet je nadzoroval električno aktivnost, medtem ko je stimuliral njihovo kožo. Na njegovo začudenje je trajalo okoli pol sekunde preden je subjekt bil zmožen prejeti stimulacijo. Nadaljni poskusi so pokazali iste časovne zaostanke – okoli pol sekunde – ki je bila potrebna za vsa dovajanja čutilom, da so se zavedla.

Pomembnost tega je velikanska. Vse, kar vemo o zunanjem sveto sedaj – zvoki, pogled, občutja – vse je bilo v zaostanku. Vse kar mislite, da se dogaja ravno v tem trenutku, se je dejansko zgodilo pred pol sekunde. Torej, kako je to mogoče? Kako vozimo avto, ulovimo žogo, udarimo po muhi in pišemo ali rišemo, če je vse v časovnem zaostanku? No, očiten odgovor bi bil, da smo se prilagodili nadomestiti zaostanke z načrtovanjem našega obnašanja v prihodnost, kar je v resnici »sedaj«.

Ste zmedeni? Počakajte... postalo bo še bolje

Marilyn Schlitz je prostovoljce povezala na številne monitorje, ki so podobni detektorjem laži, da jim je merila srčni utrip, potenje in ostale aktivnosti živčnega sistema. Prostovoljci so sedeli pred računalnikom, kjer so jim prikazovali serijo podob, ki jih je iz kolekcije naključno izbiral računalnik.

Te podobe so bile podnaslovljene ali z »nevtralno« (dolgočasno) ali »čustveno« (erotično ali morbidno). Kot je bilo za pričakovati so subjekti kazali fizično ali umsko vzburjenje, ko so se jim prikazale »čustvene« podobe in manj reakcije je bilo ob »nevtralnih« podobah. Ob nadaljevanju poskusa se je zgodilo nekaj nenavadnega. 

Raziskovalci so začeli opazovati, da je večina ljudi, nezavedno, začela reagirati na »čustvene« podobe celih 5 sekund preden jih je računalnik izbral. Ob »nevtralnih« podobah pa ni bilo zabeleženih nobenih reakcij. Te rezultati so ponovili mnogokrat. Kar nakazuje, da so subjekti prejeli podatke iz prihodnosti.

Obstaja še ena druga študija, opisana v reviji Journal of Alternative and Complementary Medicine, o kateri je poročal psihofiziolog Rollin McCraty in njegovi kolegi iz Institute of Heartmath v Boulder Creek, Kalifornija. MyCraty in njegovi kolegi so simultano merili kožno prevodnost srčni utrip in aktivnost možganskih valov pred, med in potem, ko je 26 udeležencev videlo čustvene in pomirjevalne fotografije.

Ugotovili so, da sta srce (p < 0. 001) in možgani (p < 0. 05) reagirala 5 sekund preden so bili v prihodnosti stimulirani s slikami in na njihovo začudenje je srce reagiralo pred možgani. Razlike so nastale tudi med spoloma (ženske so v povprečju odreagirale hitreje).

Globalno zavedanje prihodnosti

5 sekund ni dosti, da vidiš v prihodnost. Ampak obstajajo trdni dokazi, da se pogled v prihodnost lahko razširi za nekaj ur.

11. septembra 2001 je Dr. Nelson, ki je že več let nameščeval tako imenovane »črne skrinjice«, ki so reagirale na človeške misli in zavedanje na različnih mestih, je tega dne zagledal, da je ponavadi vodoravna linija začela naraščati 4 ure preden se je zgodil teroristični napad na World Trade Center. Je lahko kolektivna človeška zavest »vedela« kaj se bo zgodilo? Po mnenju raziskovalcev lahko na to gledamo kot, da so instrumenti »zagrabili« reakcijo kolektivne zavesti, ki se je začela oblikovati.

Zadnje dni decembra 2004 so »črne skrinjice« znova ponorele, ko je vse naokrog izgledalo mirno. Samo 24 ur pozneje se je v Indijskem oceanu dvignil tsunami.

Škatle sedaj študirajo Global Consciousness Project in rezultati grafov za preteklost in sedanjost so sedaj dostopni javnosti na spletni strani.

Do sedaj se je zmožnost vpogleda v prihodnost smatrala za mističen in paranomalen pojav. Sedaj s temi znanstvenimi spoznanji je ugotovljeno, da lahko vsak človek vidi v prihodnost

Vir: www.viewzone.com