Mnogo je posameznikov, ki zastopajo mnenje, da »ena oseba sama« ne zmore rešiti problemov, ki smo jim priča. Nezadovoljni z agiranjem politikov, se pritožujemo nad ogrožajočim in smrdečim prometom, razburjamo se, ko slisimo ali beremo o trpljenju živali med transportom po malodane celi polobli in se sprašujemo, kako dolgo bomo lahko še zaplavali v morju (že marsikatera reka in potok, ki bi v teh vročin dneh lahko sprejeli mnogo vode žejnih, so že neprimerni za plavanje).

Torej, kaj lahko jaz kot posameznik/ica naredim storim za boljši jutri?

Še vsaka tako velika korporacija si prizadeva, da se njihovi produkti prodajajo. Ogromne količine denarja gredo za marketing, reklamo, tržno raziskovanje itd. in vse to, da mi potrošniki produkt damo v košarico. S spretnimi strategijami in promocijo se ne prodajajo samo izdelki, ampak se ustvarijo potrebe, ki jih prej ni bilo. Zelo lahko vodljive in zaupljive skupine so recimo otroci (video igrice, najnovejši mobiteli, obleke blagovne znamke..)

Tako nastajajo tudi nove bolezni za katere ima farmacevtska industrija vsakoletno novo, najboljšo zdravilno rešitev. Le kdo je nekaj let nazaj poznal osteoporozo? In kolikim posameznicam so predpisovali hormone  zoper »bolezen«, ki se imenuje menopavza? Danes se mnogo žensk podaja na pot za najrazličnejšimi raziskavami, ki bi jim olajšale to »obdobje«.

Nas potrošnike seveda vse te reklame ne pustijo hladne in izgleda, da smo nemočni napram nabijajočim medijem. NI RES, v rokah imamo vse niti, da kaj naredimo.

Kaj bi se zgodilo če......

Predstavljajte si, da od jutri naprej nobeden ne bi šel več v trgovino XY po nakupih, ker nima na primer nobeden več želje po naravi in površinah razdirajočih metodah, s pomočjo katerih proizvedejo sveže in dišeče izdelke? Le kaj bi se zgodilo? (V Sloveniji uvažamo 70% vseh živil) Lahko se tudi zmenimo, da ne kupujemo produktov, ki jih izdelajo iz lesa, ki prihaja naravnost iz posekanih deževnih gozdov.

Kot že omenjeno, vse je odvisno od nas, ampak tega se še večina ljudi ne zaveda. Pritožujemo se nad vsako malenkostjo, ampak nismo voljni narediti in spremeniti življenjskega stila.

Najprej moramo spremeniti način razmišljanja. In predvsem odvreči to peklensko udobnost. »No, ta omarica narejena iz tikovega lesu že ni kriva, da so mogli posekati celo drevo ali zavoljo tega kosa masla iz Nizozemske ni potrebno dodatnega tovornjaka.«

Da lahko nekaj spremenimo, se moramo seveda najprej spremeniti mi sami, kajti na milijone in milijone ljudi misli podobno kot mi sami in tako se pritožujemo nad težavami, za katere smo si sami krivi.

Kako deluje moč potrošnikov?

Na tem mestu bi naštela le nekaj primerov, kako močan je lahko en sam potrošnik/ica:

»Nike, mi smo te ustvarili. In mi te lahko uničimo«. Dva stavka, ki jo je v kamero izrekel 13 letni fant. In nenadoma so se kazalci ure za modnega proizvajalca športnih izdelkov začeli vrteti drugače. Večletni gradnji imidža je pretil velik padec. Leta 1977 se je sprožila kampanja proti Nike, kot opisuje Naomi Klein v njeni knjigi »No Logo«. V New Yorku, v Bronxu, se je socialni delavec pritoževal, da »mulci« trošijo ogromne količine denarja za športne copate znamke Nike.

Torej jim je razložil, da korporacija Nike izkorišča delavce v Indoneziji. In da jih korporacija vara, kajti tak športni copat stane v proizvodnji le delček tega, kar za njega izdajo otroci iz socialno ogroženih družin. S tem je informacijo podal največji ciljni publiki Nikeja. Mladostniki so se razjezili in organizirali demonstracijo.

Najprej so razposlali pisma šefu podjetja. Napisali so mu, koliko denarja so že zapravili za Nike-ove artikle in zahtevali vračilo denarja. Seveda so dobili nazaj standardna pisma, kar jih je še bolj razjezilo. Organizirali so demonstracijo. 200 mladostnikov, bivših kupcev artiklov Nike je svoje ponošene športne copate odvrglo pred trgovino Nike.

Posnele so jih televizijske kamere in te slike razširile. To je bil zadetek v polno. Nike je šel v ofenzivo, priznal izkoriščevalske razmere ter obljubil, da jih bo odpravil. Delovni pogoji v tovarnah so se izboljšali. Čeprav mora Nike (in ostale znamke) še mnogo narediti glede izboljšav, zgodovina kaže, kako možna izguba imidža lahko izvabi priznanje.

Mnogo varstvenikov za zaščito živali se trudi, da bi se odpravila reja kokoši v neživalskih okoliščinah pod umetno svetlobo. (Kar poglejte si koncentracijska taborišča za kokoši Perutnine Ptuj). Pri nakupu jajca poglejte izvor in način reje (najbolje ekološka reja). Velika razlika je, če je jace znesla »svobodna kura« ali tista »iz taborišča«.

Tako so na primer v Avstriji že leta 1994 potrošniki, ki so se zavedali mučenja kur, prisilili drugega največjega dobavitelja jac kokoši rejenih v kletkah pod baterijskimi lučmi, da je spremenil način reje v talno rejo. Čeprav tudi marsikatera talna reja ne nosi čiste srajce, je pa vsekakor smer pravilna. 

Podjetja pogosto prikrivajo lastno nenaklonjenost napram ekološko proizvedenim produktom z argumenti, da njihovi kupci niso pripravljeni presedlati na ekološke produkte. Ampak že mnogo proizvajalcev je moglo ugrizniti v lastne besede, ker so jim potrošniki  z nakupovalnimi navadami signalizirali, da je ekološko nakupovanje v trendu.

Genska tehnologija je še en tak primer. V bistvu si nobeden ne želi jesti gensko spremenjenih živil. Tega se zavedajo tudi korporacije. Tako se mnogi proizvajalci izogibajo nalepk, ki bi njihove produkte zaznamovale, kajti vedo da GSO nobeden ne bo kupoval. No v Sloveniji smo na vzorčnih njivah priča čudovitim tablicam, ki označujejo, da gre na teh njivah za poskus vzgoje gensko spremenjenih rastlin. Glede teme GSO je še mnogo nedorečenega.

Torej, kot je razvidno iz teh primerov, kupci posedujemo moč in lahko vplivamo na delovanje korporacij. Moč leži v naših denarnicah. Vsak dan se odločamo, kaj bomo kupili. Deviza se še vedno glasi: »Kupuj in deluj lokalno«. Dober primer je recimo švedska.

Ta narod kopuje vse, samo da je lastnega izvora. In tako se podjetja ne bodo mogla pritoževati, da je storitev slovenskega delavca predraga in morajo zato za nas delati Kitajci, Indijci in še kdo. Da je tako imenovana globalizacija z globalnim konstruktom kot je EU koristna samo multinacijonalkam, in da tako njihova moč postaja vedno večja, mora biti že vsakemu jasno.

Moč in vpliv, ki ga potrošniki lahko in moramo izkoristiti, navsezadnje v prvi meri koristi nam samim. Zato dobro premislimo, kaj bomo naslednjič kupili, kajti kdor kupuje poceni, plača drago.

Fritz Loindl - www.initiative.cc

V.H.: www.initiative.cc/