Ali je znamka Fairtrade garancija za pravično sodelovanje, kot si ga predstavljamo? Bibi van der Zee je dejala, da nekaj smrdi na »fairtradovih kmetijah«. Način, kako Fairtrade posluje je v teoriji sila preprost: kmetje se strinjajo, da bodo delali pod določenimi normami, v povračilo se bo pridelano prodajalo pod znamko Fairtrade po višjih cenah. Premija, ki ostane se mora uporabiti za projekte v skupnosti, kot so čista voda za delavce ali izboljšanje bivališč.

Channel 4 je raziskal pogoje na dveh plantažah v Indiji in razkril, da so delavci dobili vodo le vsake toliko dni, medtem ko so premije, ki bi morale biti predane skupnostim, prispele pozno. Lansko leto so poizvedbe časopisa Financial Times razkrile, da so bili delavci na »fairtradovskih kmetijah« v Peruju plačani pod minimumom. Geoff Watts verjame, da se je fairtradovo nadzorno kolo »zlomilo«.

Predstavnica Women Working Worldwide je povedala: »Škoda bi bilo videti, da bi kupci začeli dvomiti v znamko.« Ampak Fairtrade Foundation mora odločno reagirati proti tovrstnim kritikam. Kot organizacija mora postati bolj odgovorna, pregledati in poravnati vse račune, če hoče biti verodostojna. Še vedno se najde preveč nejasnosti na Fairtrade certificiranih kmetijah.«

Ali je prišlo do težav v Fairtradu, ker se širijo prehitro ali ker se dogaja ravno obratno? Ta domnevna hipoteza prihaja iz ust Christine Gent, ki je vodila Fairtrade kampanjo vse od 80ih. Sprva je ideja absurdna. Ampak, če jo pogledamo bližje, dejansko odgovori na intrigantska vprašanja poročila programa Channel 4: od dveh predstavljenih kmetijah, se na eni proda samo 3% vsega pridelanega čaja, druga proda manj kot 1% od celotnega pridelka.

»Fairtradove kmetije« ne rabijo biti popolne, da dobijo certifikat in to dragoceno premijo: izpolniti morajo obvezo, da se približajo tej perfekciji in na noge postaviti skupino delavcev in vodstvo, ki razporeja denar. Ampak kmetija nima nobenega smisla, če sama Fairtrade organizacija ne najde kupca za izdelek. Nakar odkritorečeno delavci ne dobijo denarja. »To je srčika Fairtradovega problema,« prizna Harriet Lamb, direktorica Fairtrade Foundation. Trgovca ne moreš prisiliti, da kupi čaj od te in te skupine, kajti mogoče si želi drug okus.«

Pri kmetijah, ki prodajo le majhen odstotek izdelkov, jim mora nenazadnje nekdo povedati: » Da se jim to ne izplača – ne najdemo kupca za vaš čaj.« Ali ne zapravijo več zato, da sodelujejo s Fairtradom – za certifikat je treba odšteti najmanj 400 oziroma več tisoč funtov – kot pa zaslužijo? »Mislim, da so premije teh določenih kmetij zelo nizke,« meni Lambova.

Ampak z upadanjem cen in splošnemu pritiskanju na male kmete, v danem trenutku ne obstaja mnogo alternativ,« pravi Lambova. »Menijo, da je Fairtrade njihova prihodnost, vanjo investirajo in v njej ostanejo. In za mnogokatere skupine sledijo suha leta, ko ne prodajo kaj dosti. Obstaja mnogo skupin obstaja v Fairtrad gibanju, ki prodajo okoli 2-3%, ampak obstajajo tudi taki, ki prodajo 40% in 100%.

Kmetje so frustrirani, ker imajo produkt na katerega so ponosni, in ki ga želijo prodati.« Lambova ni bila navdušena nad raziskovanjem Financial Timesa: »Imeli smo nekaj zelo ostrih pripomb glede njihove raziskave. »Glavno vprašanje se vrti okoli točke o ravnovesju med zahtevami, ki jih mi postavimo proizvajalcu napram našemu končnemu cilju, da zmanjšamo siromaštvo,« pravi.

Tudi raziskava Channel 4 je bila veliko razočaranje. Niso jasno prikazali, pravi Lambova, ekonomskega položaja, s katerim te kmetije operirajo – padajoče cene dobrin kot so čaji, na primer. Lambova je oporekala tudi opisu z vodno situacijo. Trdi tudi, da je premija prispela zapoznelo, zavoljo zakonodaje indijske vlade glede tujih transakcij.

In preostale kritike....torej Fairtrade, pravi, temelji na demokraciji in dotaknili se bomo vseh teh stvari. Do globin.

Vir: environment.guardian.co.uk/