Piše: AUrigo

Takoj po Avignonu se z N. ustaviva v bližnjem mestecu, da nakupiva nekaj hrane v manjšem supermarketu. N. izbira med črnimi in zelenimi olivami. Izbere domače črne olive, ki ležijo v stekleni posodi in si jih stehta.

Sam izberem nekaj francoskega sira in steklenico črnega vina. V Franciji mi je v prodaji všečen ta njihov sir in te domače črne olive v rinfuzi. Po domače. Nepakirano. Mastno. Sveže.

Nimava časa, da bi mimogrede obiskala še bližnje mestece Barbentane. V Barbentanu je dvorec družone Barbentane iz 17. stoletja. V renesansi je bilo to mestece poletno pribežališče Avignončanov.

Po obisku Avignona je padla ideja, da obiščeva samostan svetega Mihaela v Frigoletu (Abbaye st. Michael de Frigolet). Po razžarjeni zemlji se odpeljeva do njega. Sva globoko na jugu Francije. Samostan sveti Mihael de Frigolet leži med Tarasconom in Avignonom, malo višje nad hitro cesto. Od glavne ceste je oddaljen kakšnih 4 kilometre.

Na velikem parkirišču dežurajo gasilci. Očitno je nevarnost požara zelo velika. Parkirišče bi se po obsegu lahko primerjalo z brezjanskim, vendar ni asfaltirano. Iz tega lahko sklepamo, da pride kar veliko obiskovalcev v ta samostan. Na parkirišču pojeva najino slastno večerjo z olivami. Ura je okoli pet popoldne. Mimo nas pa prihajajo romarski obiskovalci samostana. Le kaj je tako zanimivega v tem samostanu arhangela svetega Mihaela.

Sveti Mihael Frigolet me je presenetil že poprej, preden sva vstopila v samostanski kompleks. Presenetila so me znamenje na več zgradbah ob cesti. Zgradbe so izgledale kakor  kapele, ki so se vile ob cesti. Na strehi samostana je postavljen osemkraki križ obdan s krogom. Že poprej se je pojavljal na kapelah pred samostanom.

Kolo življenja. Kolo ciklusa rojevanja, ciklusa smrti in ciklusa ponovnega rojevanja. Kolo življenja, ki je po svojem izvoru hinduističen simbol. V budizmu to kolo ali darmačakra  predstavlja dovršenost Darme. Špice ali napere v kolesu predstavljajo osemčleno pot, ki vodijo k popolnemu razsvetljenju. Pravilna pozornost, pravilno govorjenje, pravilna delovanje, pravilno življenje, pravilno prizadevanje, pravilno mišljenje, pravilna meditacija in pravilna modrost.

Kolo življenja pa predstavlja tudi samsaro ali neskončna rojstva in nenazadnje predstavlja premagovanje ovir. Sedaj se moram navezati na predhodni članek in francoskega Mihaela, ko je razlagal o prenosu budizma in iskanju primernih prostorov za postavitev stavb. Ta znak križa v Frigoletu me dejansko spominja na zlato kolo na tibetanskemu samostanu Jokhang ali tudi »Hiši modrosti«.

»Zdaj ni več bedarij, prepeva Siddharta«
Vstopiva v samostanski kompleks. Na levi strani je manjša cerkvica, skupaj s enim delom samostanskega kompleksa v katerem živijo menihi. Na desni strani je drugi del samostanskih zgradb, ki je spremenjen v hotel in restavracijo. Ja, tukaj imate možnost tudi prenočiti. Za ceno prenočišča pa nisva povprašala. Spodaj na desni strani je novejša cerkev, ki je zaklenjena.

Takoj ob vhodu oziroma pri vhodu, kjer spijo menihi, je začutiti zmajevo črto. Sicer je delovalo celotno območje pred cerkvijo. Energija je podobna kakor na Brezjah zunaj cerkve. Pred vhodom v svoj kompleks imajo na tleh vzidan mozaik - modri grb. Grb s čebelicami in latinskim napisom: »LEX LUX.« Po slovensko bi bilo to: Zakon Luči.

Zanimivo s to lučjo. Podoben napis lahko vidite na cerkvici svete Agate, na desni strani ceste, takoj po naselju Dolsko. »Jaz sem luč sveta.« Seveda gre čez to cerkvico svete Agate pri Dolskem zmajeva črta. Sprehodiva se naprej, kakšnih 100 metrov do Marijinega kipa. Do tam pelje pot, po sredini pa so zasajena različna drevesa, v  zasenčenem hladu. Marija stoji na zemeljski krogli.

Okoli zemeljske krogle pa se ovija kača. N. začne prepevati neko pesem o Mariji, morda zdrava Marija, ne vem več, kakšen refren je bil. Kasneje, ko pesem konča, mi začne pripovedovati, kako je to pesem pela, ko je z babico hodila na romanja. Resnično je samo, da je oponašala in zavijala kot tiste stare mame pri maši. V govorici 60 let. Sam ugledam na koncu desne strani stavbe kip pastirja, pastirja z jagnjetom na plečih in še sam se ji pridružim in začnem prepevati:
»Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas.

Jagnje božje, podari nam mir.«
Odlično se zabavava. Razposajena sva kakor otroka, zmajeva črta pa deluje v tem kraju odlično. Te povsem relaksira. Poteka od vhoda vse do Marijinega kipa in verjetno še naprej v divjino, saj so ljudje odhajali naprej na sprehod v naravo. Zadrživa se na tem prečudovitem kraju samostanskega kompleksa okoli 40 minut in se napijeva te energije svetega Mihaela iz Frigoleta.

Samostan svetega Mihaela ima kar dolgo zgodovino. Ustanovljen je bil leta 960 s strani kralja Konrada Miroljubnega, kralja Arlesa. V njem so sprva prebivali menihi benediktanci iz samostana Montmajoura pri Arlesu, ki je oddaljen od Frigoleta kakšnih dobrih 20 kilometrov. Manjša cerkev naj bi bila zgrajena v 12. stoletju.

Enkrat v zgodovini so morali menihi zapustiti svoj samostan. Očitno je francoska revolucija dobro žela. Menihi so bili nekaj časa v izgnanstvu v Belgiji. Sedaj v samostanu prebivajo dominikanci. Pri odhodu sva jih zmotila v manjši cerkvi pri obredu, ko so zelo lepo prepevali. Očitno je to kraj za petje.

Med vožnjo se odločim, da skočiva še v mesto Tarascon. Seveda, če sva že tukaj. V Tarasconu zgrešiva pravi odsek na cesti. Morala bi zaviti na spodnji del ceste. Tako se odpeljeva čez reko v Beaucaire. Tu se začne prava štala. Cesta je zaprta zaradi praznovanja, zato morava zapeljati ob reki in potem skozi mesto.

Skozi majhne enosmerne tlakovane ulice, ki seveda niso bile grajene za avtomobil, se končno prebijeva nazaj čez reko v Tarascon. Pri tej vožnji izgubiva vsaj 20 minut. Takšne dogodke moraš vedno splanirati v čas. Avtomobil pustiva na prvem parkirišču in se odpraviva v mesto proti cerkvi. (Morda sva morala prečkati reko.)

Na eni od naslikanih slik je ta tarasconska zver imenovana Tarasque. Zver je bolj podobna mački, kakor kakšnemu zmaju. Tarasque je čudna zver, napol lev in napol armadillo. Armadillo v slovenščini pomeni pasavec. (Označujejo ga tudi za napol kačo in napol lev ali tudi napol sesalec in napol riba). Ena od legend pravi, da naj bil bila zverina Tarasque, hči vodnega zmaja Levitiana in velike kače Onachus.

Po drugi legendi se nanaša imenovanje Tarascon na ime rimskega mesta Ernaginum. Bojda naj bi Rimljani poimenovali prebivalce tega mesta kar Ur-naga (morda tudi er nag ali er naga), to pa naj bi izražalo čaščenje prvobitne kače ali zmaja. Eh te legende, ki so zvite kakor preste, pravi pomen zgodbe pa se porazgubi skozi čas.

Velika kača naj bi prišla iz morja in si izbrala svoje prebivališče v reki Roni. Taraskonce naj bi pred to zverjo rešila svetnica Marta (iz Betanije). Sveta Marta je ena od oseb, ki naj bi po Jezusovi smrti prišla iz Izraela v Francijo. Dogodek, ko je sveta Marta osvobodila Tarascon  praznujejo vsako leto v mesecu juniju.

Skozi mesto prideva kakor po čudežu naravnost pred izložbo, kjer hranijo to tarasconsko zver. Poleg stoji tarasconski vojak v značilnem tradicionalnem oblačilu bele barve in vijoličnih hlačah. Odpraviva se naprej. Pod taraskonsko trdnjavo si privoščiva en popoldanski kofetek, ki je zelo močan. Tarasconski grad je v drugem četrtletju 20. stoletja postal ječa. Mesto se mi dopade, vendar ima eno pomanjkljivost, iz Rone (Rhone) kar neprijetno smrdi. Takšen napol morski in slan, neprijeten vonj po kanalizaciji.

Malo naprej je cerkev svete Marte, ki  je že zaprta. Zato resnično ne moreva odkriti ali je sveta Marta, po eni verziji sestra Marije Magdalene,  res prebivala v Tarasconu. Po francoski revoluciji so revolucionarji izgnali vse menihe in duhovnike v Tarasconu iz cerkva. Sveta mesta pa so spremenili v skladišča, kašče žita in celo konjušnice. Cerkev svete Marte pa ima na fasadi odlične »gorgonzole«, ki najverjetneje hlastajo za muhami v zraku.

Tudi »gorgonzole« bi morale imeti svoj pomen. Ura je že sedem. Proti Remyju se odpeljeva po lokalni cesti skozi brestove drevorede. V Aix – en - Provence prispeva okoli devete ure zvečer. Na cesti se prvič izgubiva ter se zapeljeva proti Marseillu. (Bo potrebno po tem dogodku kdaj obiskati Marseille?) Center mesta Aixa je zaprt zaradi fešte. Med vožnjo ne najdeva nobenega primernega počivališča in prenočišča. V samem Aix – en - Provence se potem ponovno izgubiva in se po lokalni cesti odpeljeva po daljši poti v St. Maximin. Mimo dvorca Picassoja.

Priznati moram, da mi ta del Provanse prav nič všečen. Predvsem glede tega kako v svetu hvalijo Provanso in jo primerjajo s Toskano. Ti dve pokrajini se mi zdita povsem dve različni stvari in primerjajo jabolka in hruške. Toskana je bolj mehka. Provansa je bolj trda in njena zemlja izžareva iz sebe več ognja in sonca.

Voziva se po gričih, ki so bolj ostri. Med pisanjem teksta dvakrat kihnem. Bo že res.  N. me med vožnjo nezaupljivo sprašuje, če vem, kje sva. Odgovorim ji, da vem, še bolj bom to vedel na križišču. Avtomobila na tej stranski lokalni cesti skorajda več ne srečava. Odgovorim ji, da ko prideva do križišča ne smeva zaviti naprej v hribe, proti Riansu, ampak v dolino.

V kolikor bova imela srečo bova prespala do Oppidumu Pain de Munition. Vendar v temi nimava te sreče in terena ne poznam. Ustaviva se na parkirišču, takoj po Oppidumu, nekje vmes med križiščem in glavno cesto. V dolini, kakšne tri do štiri kilometre pod nama, je zabava. Ognjemet. Francozi praznujejo svoj največji praznik.

Dan francoske revolucije. Padec Bastilje. Ona slabo spi v avtu na sedežu, sam  si posteljem v spalni vreči ob avtomobilu. Potrebno bo kupiti kakšen karavan ali kombi, da bo normalno za prespati v avtomobilu. Po takšnem spanju v avtomobilu si tako povsem polomljen. Včasih pa še kaj prihraniš pri prenočiščih.

Okoli četrte ure zjutraj se začne živalski šov. Neznana žival hoče na vsak način priti do avtomobila. Malo renčim in se prepiram z njo in čakam ali je jo bo ta njena zavzetost minila. Morda je lisica. Morda je jazbec. Le kdo bi to vedel? Malo pred peto uro, ko se že zdani, žival odneha in se odpravi nazaj v goščavo. Tudi sam vstanem, dosti imam vsega. Parkirišča s smetnjaki očitno postajajo priljubljene točke divjadi.

Četrtek, 20.12.2007, zjutraj v prebujanju, zaprem oči in zagledam učitelja z ostalimi duhovni.
Sedijo v polmraku. Zaslišim kako učitelj izreče besedo Č….
Za ilustracijo lahko zapišem, kar je Naropa dejal Marpi Prevajalcu:
»Dan in noč se pojavljata kakor manifestacija iluzorne oblike.
Ta napotek je znan kakor »iluzorno telo«.
Ali si se odvrnil od vseh oprijemajočih pojavov, o Prevajalec?

Naropa je naprej dejal Marpi Prevajalcu:
V prostoru med spanjem in sanjanjem,
je nepoznano, v naravi Darmakaye.
To je narisano v posamezni izkušnji,
kakor neizražena, neizmišljena praznina.
Zatem, kar se pojavi, se pojavi kakor blaženost.
To je neizdelana prvobitna narava bitja.
Imenovana je »čista luč napotkov«.
Ali si dognal ta nerojeni um, o Prevajalec?

Za novega leta dan 2008. Sprehajam se okoli znamenja in oktagonalnega svetišča. Včasih je delovalo bolj na znamenju, danes, se mi zdi, da energije delujejo bolj na svetišču, čeprav po mojem zemljevidu tukaj ne gredo nobene zmajeve črte. Spomin in misel mi zaideta na preteklost. Na prijatelja J., ko sva za moj začetek odkrivala te energije, tega prostora. Hvali ti.

Kakor je, ne glede na to, kaj je bilo, včasih pogrešam tiste dvogovore, raziskovanja in izmenjavanje izkušenj. Vedno gre le izmenjavanje izkušenj. Čas Jezusov je minil. Čas žrtvovanj. Obdobje dva tisoč letnega žrtvovanja v dobi kalužastega ribnika je minilo. Prešli smo v dobo zraka. Naj ti bo vse dobro ob Novem letu.

Opažam, da bom teksta o Francija dokončeval še verjetno v mesecu februarju. Ob iskanju slik za Jokhang naključno odkrijem še tekst Vincenta Bridgesa z naslovom Paganizem v Provansi ali Kako je Mati Boginja postala Mati Boga. V tekstu opisuje kapelo svetega Gabriela v Ernaginumu. V rimsko grški-mitologija pa najdemo morskega kačjega sina Neptuna, ki se imenuje Taras.

Vendar je ena druga zanimiva hipoteza, ki jo avtor vzpostavi v tem tekstu. To je, da so se v času indijskega kralja Ašoke budisti razširili po celem svetu. Budistični puščavniki pa naj bi živeli tudi v starodavnih jamah te pokrajine. Helenizirani kipi Bude naj bi bili izkopani v jamah blizu Lamanona. Eno od teh jam severno od Nimesa naj bi uporabljala tudi Marija Magdalena.

Zvečer 2.1.2008 odidem na koncert Gibonija. Da poustvarjam na zmajevi črti na Čopovi ulici, kjer prepeva. Skoraj tako kakor v Mariboru. Koncert je odličen. Še najbolj seva na stopnišču frančiškanske cerkve. Toni iz zvočnikov oddajajo vibracije na posebno čakro, na spolnem organu. Le kaj so delali z ozvočenjem?

To se ni dogajalo prejšnji večer ob prepevanju Helence. Veliko zadovoljnih ljudi. Tretja pesem: »Na poljima od snova se ne pušča korenin….« Giboni en velik pozitivec. Tukaj, sedaj, zaželim vsem bralcem Pozitivk v letu 2008 enostavno: »Srečno.«  Naj bo vse dobro.
In naj najdejo vsa čuteča bitja svojo Luč.

Key words: ley lines, dragon lines, zmajeve črte, St. Michael line, Abbaye st. Michael de Frigolet, Tarascon, Chateau de Picasso, Oppidum Pain de Munition, sveta Marta,  samostan svetega Mihaela de Frigolet.