Piše: Lidija Polajžer Anina v novi številki Karme plus

Vsakič, ko pozorno opazujem naravo, vidim le eno stvar: kako zelo čudovita je. Vse te barve, oblike, vse je tako zelo lepo povezano, usklajeno! Vsak letni čas ima svoje posebnosti in v prav vsaki situaciji je preprosto čudovita. Narava pozna svoje meje in svoje naloge. Če je recimo, padavin preveč, reka poplavi, ko pa se razmere umirijo, se vrne nazaj na svojo prej izbrano in primerno pot. V vsaki situaciji se znajde, vzame le, kar potrebuje, in s tem ustvarja le najlepše in najboljše, kar je možno.

Tudi živali poznajo zelo dobro svoje mesto v naravi. Živijo po pravilih, ki v naravi  delujejo brezhibno. Vsaka vrsta ima svoja pravila, svoje navade, svoj prostor, ki se ga drži. Živalski instinkt je izjemen in vedno znova nam dokazujejo, da so glede svojega čuta velik korak pred nami, ljudmi. Ljudje smo vrsta z izjemnim egom, z velikim občutkom, kako NE poslušati svojega čuta, instinkta, notranjega glasu, kakorkoli že lahko to lastnost imenujemo, ter predvsem z velikim strahom pred vsem možnim.

VSI SMO ŽRTVE PREPRIČANJ

Radi imamo izgovore. Pravzaprav smo kar strokovnjaki v njih. "Vsak zakaj ima svoj zato", radi pravimo. Vse moramo razložiti, razumeti. Vse mora biti popredalčkano, vse dokazano, vse poplačano in opravičeno. Nekdo mora biti krivec za vse napake, nekdo najboljši, drug spet najslabši. Tekmujemo vsak dan znova in vedno bolj se obračamo v svet zunaj sebe, namesto da bi se lotili sebe, svoje notranjosti, svojega bistva!
Kaj smo sploh ljudje? Smo preprosto skupek energije in oviramo sami sebe, namesto da bi sprejeli svojo izjemno moč, ki jo imamo v sebi, ter se ji popolnoma predali. Smo vrsta na Zemlji, ki bi lahko naredila še toliko čudovitega, a žal namesto tega vse preveč trosimo negativno energijo in uničujemo najprej sebe in posledično tudi naravo, živali.

Naša prvotna in glavna naloga je bila biti srečni, smejati se. Ko to povem ljudem, me največkrat zasujejo s trditvami, kot so "Ne morem se celo življenje le smejati, moram biti resen/a, od nečesa moram živeti, življenje ni pravljica, ti kar sanjaj in podobno." Toda pomislite, kdo pa je določil, da ne more biti tako? Le kdo je tisti mogočnež, ki je določil, da je življenje borba, in kje je razlog, da ne more biti pravljica? Zakaj se ne bi mogli odločiti drugače? Vse te omejitve si postavljamo sami. Le mi smo tisti, ki posvečamo pozornost drugim, namesto da bi sledili svojemu srcu, svojim sanjam. Sami se vedno znova preprosto postavljamo na mesto žrtve. Vedno znova plačujemo za "stare grehe". Za svoje, za tiste, ki so jih imeli naši starši, pretekle generacije, naši prijatelji, sodelavci, bivši partnerji, sedanji partnerji …  Vedno znova razmišljamo o tem, kaj mislijo drugi, kako nas vidijo drugi, kaj ustreza drugim in kako bi se v določeni situaciji odločili drugi.

MOJA, TVOJA, NAŠA KARMA

Zelo pogost izgovor je karma. Nemalokrat slišim, da imajo ljudje nesrečno življenje zaradi slabe karme, da vztrajajo v slabem partnerstvu, ker imajo do partnerja karmični dolg iz preteklega življenja in da je torej edino pravilno, da v zvezi trpijo. So pač žrtve, ker so bili v preteklem življenju do nekoga hudobni in imajo torej slabo karmo.
Sama kljub tem na videz celo "verjetnim" vzrokom za trpeče življenje še vedno trdim, da ima čisto vsakdo, z dobro ali slabo karmo, možnost popolnoma sam oblikovati svoje življenje po čisto svojih merilih, in to takoj. Vse tisto negativno, kar se je do danes nabiralo v vsakem posamezniku, bodisi v tem bodisi v preteklih življenjih, lahko od danes naprej izniči s še več pozitivnega. 

Veliko je različnih načinov, kako ta pretekla dejanja in dogodke lahko očistimo, in vsak posameznik naj to počne pač na način, ki mu najbolj ustreza. Potem pa seveda določimo pot vnaprej in sledimo svojim (res svojim) ciljem!

Izgovori so preprosto tolažba, to pa je tudi vse. Ta tolažba nam dodaja nova bremena in potuho, kar nas pelje samo v še večje težave.  Predstavljajte si osebo, ki izbere poklic, ki ga sovraži, le zato, ker so tako želeli starši. Celo življenje in vsak dan trpi v svojem poklicu, vedno bolj nesrečna je in njena tolažba je zgolj to, da so pač krivi starši. Ali ne bi bilo lažje, če bi se ta oseba odločila za kariero, ki ji ustreza? Tako bi bila srečnejša celo življenje in ta sreča bi, konec koncev, tudi staršem pokazala, da se je odločila prav. Posledično bi bilo življenje te osebe dosti lepše in predvsem polnejše.

Veliko primerov bi lahko naštela, a mislim, da razumete, kaj hočem povedati. Vsak je sam odgovoren zase in za svoje sanje in nihče vas ne more prepričati, da se odločite po njihovem, saj je nenazadnje končna odločitev vedno le vaša. Uresničenje sanj pa posledično pozitivno rešuje vse ali vsaj večino situacij v življenju, ki prinašajo nove izzive in nove poti.

PARTNERSTVO ZA VSAKO CENO

Naj se dotaknem izjemno pogostih izgovorov v partnerstvih. Veliko ljudi preprosto ne zna biti samskih. "Raje sem pač z njo/njim, samo da nisem sam/a", pogosto slišim.  Ljudje nemalokdaj načrtno ostanejo s partnerji, za katere se zavedajo, da jim ne ustrezajo, a so pač skupaj, ker na ta način niso sami oziroma ker s tem nekdo skrbi za njih, so pač skupaj … Navadno zaradi nekega izgovora, kot recimo "oni pa res niso rojeni pod srečno zvezdo, da bi jih imel rad nekdo, s katerim bi bili res srečni". Idealne zveze da ni, pravijo. Ne recimo, da bi morala biti ravno idealna, vsekakor pa za vsakega obstaja partner, s katerim lahko živi polno in srečno življenje. Partnerstvo, v katerih vladajo vzajemno razumevanje, osebnostna rast in izpolnjevanje osebnih sanj obeh. Vendar si je to pač treba zaželeti in tudi sprejeti!

Potem obstaja tu tudi mit o "karmičnih zvezah". Nekateri so preprosto odločni, da je nujno vztrajati v nezdravi zvezi, "ker je to karmična veza in je potrebno odplačati karmični dolg". Potem je tu še izgovor ljudi, ki sanjajo o potencialnem partnerju in se tolažijo, da enkrat bodo že opaženi, saj čutijo tako močno povezavo z ljubljeno osebo, da je to "zagotovo karmična vez" in "enkrat bo to ta oseba že uvidela in se tudi zaljubila".  Vse to so seveda spet le izgovori. Karmična povezava z ljudmi se lahko razrešuje ne le v partnerstvu, ampak tudi recimo v prijateljstvu. Karkoli vam prinaša žalost, nesrečo ali kako drugo negativno čustvo, enostavno izločite iz svojega življenja, brez izgovorov. Mogoče vas bo to bolelo kratkoročno, dolgoročno pa vam takšne odločitve prinašajo le srečo.

Spreglejmo že dejstvo,  da vse določamo čisto sami. Mi smo narava. Smo eno s to lepoto.  Ljubim gore. Nisem alpinistka, a kljub temu, da se sama ne podam v plezanje, so zame tudi gorske stene čudovite. Pač se zavedam svojih sposobnosti in neizkušenosti in tako te čudovite gorske stene občudujem iz daljave. Tudi tako so lepe, torej mi ni potrebno plezati in se lotevati zame nevarnih podvigov, lahko jih občudujem tudi od daleč, ker mi to preprosto zadostuje. Prav tako se v življenju lotevam le reči, ki me mikajo toliko, da jih raziščem do prave mere, kolikor me osrečujejo. Poznam svojo mejo in predvsem zase pravo pot. Jo poznate vi?

Življenje je  potovanje, ki vedno znova potrebuje odločitve, usmeritve, ki jih lahko avtomatsko sprejemamo s tendenco strahu iskanja varnosti (tako kot to počne večina ljudi) ali pa premišljeno in srčno s ciljem po resnično polnem in srečnem življenju. Večina ljudi je na dopustu popolnoma sproščena in nasmejana, saj uspe pozabiti na vsakodnevne skrbi. Odločijo se, da so tisti teden ali dva varni, ker so si po celoletnem garanju res zaslužili ta dopust in so lahko sproščeni, ker so to upravičili. Toda tudi celo življenje je lahko tako sproščeno potovanje, če se tako odločite in si to preprosto dovolite!