NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 20-avg
  • Vegafest 2022 - DESETA obletnica!

  • ponedeljek 22-avg
  • 9. maraton kratkih filmov Muvit

  • sreda 24-avg
  • Nagrajenci DLUM 2021

  • četrtek 25-avg
  • Street Food Market Maribor

  • sobota 27-avg
  • Jesenski pohod čez Pohorje

  • ponedeljek 29-avg
  • Festival Skuštrane in bradati 2022

  • petek 09-sep
  • 15. Otroški Bazar in 52. Sejem Narava-Zdravje

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zdaj drug drugemu vidimo v dušo   
    torek, 16. december 2014 @ 12:09 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Zgodba iz knjige Odložimo bremena družinske prtljage – deset navdihujočih resničnih zgodb iz Slovenije
    ZDAJ DRUG DRUGEMU VIDIMO V DUŠO

    Oba z možem sta imela burno in težko otroštvo, v zakon sta prinesla ogromno čustvene prtljage. Ivonini starši so bili alkoholiki, mama ji je umrla, ko je imela osemnajst let. Ostala je sama z mlajšo sestro in očetom, ki je nenehno pil. Kakor hitro se je dalo, je odšla od doma. Tudi možu je oče zgodaj umrl, ko je bil star šestnajst let. In vso to bolečino sta prinesla v zakon.

    Piti je začel tudi mož. A zdaj že več kot deset let abstinira, skupaj obiskujeta klub zdravljenih alkoholikov in veliko delata na sebi in za svojo osebno rast ter porabita veliko energije za dobre odnose v družini. Kar dobro je kazalo, potem pa so jima zboleli otroci.

    Začelo se je s srednjim sinom. Postal je bolehen in čutil je neznansko utrujenost. Prave diagnoze mu zdravniki dolgo časa niso znali postaviti, šele po enem letu so ugotovili borelijo. Ivona je prepričana, da ga niso zdravili s pravimi zdravili, saj se je stanje sicer nekoliko izboljšalo, prav veliko pa ne. Na pomlad je dobil terapijo, jeseni je bil nekoliko boljši, januarja pa je spet obležal. Takrat so jima z možem zdravniki rekli, da ne gre za borelijo, temveč za depresijo. Nista mogla verjeti, da bi štirinajst let star otrok imel depresijo.

    »Že od nekdaj se vse pogovorimo med sabo, ne izvajamo nikakršnih pritiskov drug na drugega in zelo neverjetno bi bilo, da bi v takšni družini otrok zbolel za depresijo,« je odločna Ivona. Zdravniki so svojo diagnozo utemeljevali s tem, da včasih možgani sami od sebe prenehajo izdelovati hormon endorfin in človek pade v depresijo. A z možem kljub temu nista privolila v klasično psihiatrično zdravljenje. Poleg tega je otrok naredil vse teste pri klinični psihologinji, ki pa depresije ni mogla potrditi. Rekla je, da je povsem normalen otrok. Zato sta se z možem v stiski obrnila na terapevtko, ki zdravi z bioresonanco. A borelije ni mogla do konca pozdraviti, pa tudi zdravljenje z antibiotikom ni pomagalo. Terapevtka jih je napotila k nemškemu bioresonančnemu terapevtu in homeopatu, pri katerem se je tudi sama učila. On jim je predlagal, naj poskusijo s postavitvijo družine. Ivona je takrat prvič slišala za to metodo. Takoj je začela iskati, kje se pri nas to izvaja.

    RAZKOL V DRUŽINI
    Najprej je naredila malo postavitev. Takrat se ji ni zdelo, da bi se kaj pomembnega premaknilo, dobila pa je natančen uvid v njihov družinski položaj. Bolezen najstarejšega (za borelijo je zbolel tudi on) in srednjega otroka je vplivala tudi na odnos z možem, med njima je nastal razkol. Mož je v nekem trenutku nekoliko nestrpno dejal, da bi do takrat že morala ozdraveti, da to ne more biti telesna bolezen in da je morda res kaj duševnega. Večkrat je dvomil o tem, da sta otroka zares tako zelo bolna in je menil, da bi se morala bolj potruditi. Ona pa je vedela, da se otroka trudita, kolikor moreta, a da pač ne zmoreta. Bila sta izčrpana. Oba sta imela borelijo, pri najstarejšem sinu pa se je nalepil še virus Eppstein-Barr in je tri mesece nepretrgoma preživel v postelji. Glede na to, da je bil po duši športnik, od prvega razreda je treniral in to mu je zares veliko pomenilo, bi bilo zelo nenavadno, če si ne bi nadvse želel ozdraveti. Ivona je takrat možu jasno povedala, da kot mama čuti in ve, da sta otroka zares bolna. Odločena je bila, da bo pri tem vztrajala in otrokoma pomagala, pa če se bo mož s tem strinjal ali ne, in to mu je tudi dala vedeti.

    Otroka pol leta nista šla v šolo, vse dni sta preživela v postelji. In prva mala postavitev je to jasno pokazala. Mož se je postavil ob rob družinskega polja, otroci pa okoli nje, pri njej so iskali pomoč. Mož je poleg trpel in ni vedel, kaj naj naredi. Ko je Ivona to videla, ji je bilo v hipu laže: »Razumela sem, da mož preprosto ne ve, kaj naj naredi. Pozneje sva se o tem pogovorila in od takrat naprej med nama razkola ni bilo več. Od postavitve naprej sem razumela, da moj mož ni brezčuten do otrok, ampak se le ne znajde v tistem položaju.« Laže je našla pot do njega.

    SAMO OTROK SEM!
    Na postavitvi se je tudi pokazalo, kako zelo je bil najmlajši sin obremenjen z boleznijo svojih bratov. Potisnjen je bil na stranski tir, saj je mama veliko časa in misli posvetila starejšima dvema. »Poleg tega smo ga še večkrat spraševali o tem, kako vidi svoja brata in njuno bolezen, želela sem dobiti njegovo mnenje ter sem ga s tem po nepotrebnem obremenjevala. Res pa je, da sem si prizadevala, da bi se o vsem veliko pogovarjali in tudi njega sem bodrila ter mu hotela povedati, da bomo to težavo že nekako prebrodili,« razglablja Ivona. Na postavitvi je predstavnik mlajšega sina dal jasno vedeti, da ni on tisti, ki bi moral reševati ta položaj, ampak da so odrasli tu zato, da ukrepajo in zadeve uredijo. »Jaz sem otrok!« je odločno povedal njegov predstavnik. In tako je Ivona tudi z njim začela komunicirati na drug način. Odločila se je, da ga ne bo nikoli več spraševala in obremenjevala z boleznijo bratov. Pogovarjala se je z njim, a o vsem drugem.

    Mlajši otrok pa je bil že sam po sebi bolj zaprt vase. Zgodilo se je celo to, da ni hotel več iti v šolo. Spraševala ga je, zakaj, a ji ni znal povedati. Sumila je, da je morda deležen kakšnega nasilja, a je zanikal. Hodila je z njim na sprehode in se pogovarjala, a se ni mogel odpreti, ničesar ji ni mogel povedati. Potreboval je zelo veliko pozornosti, izpovedal pa se ni. Resnici na ljubo, tak je bil že od majhnega: kot majhna školjka, ki se zapre, kadar koli mu ni dobro. »Tudi če se je kdaj udaril, je stekel na samo, sam pri sebi pojokal in se potem vrnil med nas. Kot da nas ne bi želel obremenjevati.« Bil je zavrt v izražanju ljubezni do družinskih članov, to mu je bilo zoprno.

    ZAMERA IZ OTROŠTVA
    Potem je Ivona šla na prvo veliko postavitev. Najbolj si je želela zdravja, zdravja, zdravja ... za svoja sinova. Odnose, se ji je zdelo, so nekako znali urejati sami. Postavila je moža, sebe in vse tri sinove. Postavitev je bila močno čustvena. Odprla pa se je v njeno smer, v njeno vejo družinskega drevesa. Pretresla jo je v temeljih. Kot otrok je zelo zamerila svoji mami, ker ni nič ukrenila in je kar pustila, da je oče pil. Tudi očetu je zamerila, ker je pil. Ko pa je ugotovila, da pije tudi mama, se je ta zamera še okrepila. Oče ji ni nikoli pokazal, da jo ima rad, bil je moški, ki je hotel imeti glavno besedo, pa še to mu ni uspevalo. V drugem delu te prve velike postavitve je začutila, kako težko je bilo njenemu očetu, ker ni znal drugače. Začutila je njegovo obžalovanje. »To je bilo vse, kar mi je lahko dal, več preprosto ni zmogel. Prosil me je odpuščanja, če je bil slab oče, saj ni bil namenoma, le mogel ni drugače. Takrat sem zares začutila, da je zamera do njega odtekla iz mene. Ne zamerim mu več.«

    ISTA DUŠA
    Za razumevanje tega, kar je razkrila postavitev, je treba povedati še naslednje. Njena mama je umrla na soboto, 10. maja, ob 2. uri zjutraj. Ivonin drugi otrok se je rodil dve leti po njeni smrti, v soboto, 10. maja, ob 2. uri zjutraj. To se je Ivoni vedno zdelo zelo nenavadno, vendar se s tem miselno ni prav veliko ukvarjala. Tudi ko ji je ginekolog določil rok poroda za 6. maj, je bila njena prva misel ta, da bo rodila prav desetega. In res je bilo tako. Nekaj let pozneje je sin, ko so nekoč prvič obiskali kraj, v katerem se je rodila njena mama, začuden vprašal, ali so bili že kdaj prej tam. Trdil je, da je on tam nekoč že bil. Takrat tega še ni povezovala, po tisti postavitvi pa ve, zakaj je tako rekel. Predstavnica njene mame in predstavnica tega njenega sina sta v postavitvi govorili, da sta ena in ista oseba. (Nista pa vedeli, da sta bila materina smrt in sinovo rojstvo na isti datum.)

    V tisti postavitvi sta se razkrili neznosno trpljenje in neznanska bolečina Ivonine matere. Izvor te bolečine je bil delno v tem, da je dve leti pred Ivoninim rojstvom rodila mrtvega sina. Ivonina predstavnica je izpričala, da je čutila strašno bolečino, ki je ni nihče od bližnjih razumel. Povedala je tudi, zakaj je umrla njena mama: ker ni več zmogla bremen tega sveta. Čeprav ji je bilo težko oditi in pustiti vse, ki jih je imela rada, je to morala narediti, ni šlo drugače. Morala je umreti. Ivona je zdaj prepričana, da se je duša njene mame naselila v njenem drugem sinu. Zato sta tudi predstavnici trdili, da sta ena oseba – ista duša v dveh telesih. Poleg tega sta na postavitvi tako njen sin kot tudi njegova babica imela enake občutke: oba bi najraje kar spala, obema se je zdelo, da ne moreta več. Imata tudi podobno obolela jetra: sin ima težave z njimi, Ivonina mama pa je zbolela za cirozo jeter.

    NA ROBU SMRTI
    Tako je Ivona na svoji zadnji veliki postavitvi v krog povabila najstarejšega sina, njegovo borelijo in njegova jetra. Jetra so sedež jeze. V družini Ivonine mame je bilo veliko jeze, pogosto so se jim dogajale tudi težke poškodbe. Oseba, ki je predstavljala njenega sina, je povedala, da na trenutke ni imela niti toliko energije, da bi lahko dihala. To je sin Ivoni med boleznijo tudi večkrat rekel; ko je bil najbolj bolan, je spal po štiriindvajset ur. Jedel ni nič, dajali so mu piti nadomestke, ki se kupijo za bolnike, in vodo. Pozneje ji je povedal, da je imel takrat, ko je bilo najbolj hudo, le toliko energije, da je lahko dihal.

    Če ga ne bi zbujali, bi verjetno kar odšel. Kako je Ivona vedela, da ga mora zbujati? »Imela sem občutek, da bi umrl, če bi ga pustila spati. Nisem ga mogla kar pustiti, saj v tem primeru ne bi niti jedel niti pil. Takšno obdobje je trajalo štirinajst dni. V njegovo sobo sem vstopala s strahom, da ga niti zbuditi ne bom mogla več. Bilo je grozljivo. Zdravniki pa so mi govorili, da je to depresija. Če bi z možem privolila v klasično zdravljenje, bi ga hospitalizirali na pedopsihiatrični oddelek in bi mu prve tri tedne dajali eno vrsto antidepresivov, če ti ne bi pomagali, pa bi mu dali druge. S tem bi mu obremenili jetra, ki pa so bila že tako prizadeta zaradi nepredelanih snovi iz narkoze po operaciji slepiča.«  Kdo ji je povedal, da so prizadeta tudi jetra? »Naš homeopat. Takrat sem šla v bolnišnico iskat anesteziološki list, da smo videli, katere substance je dobil v narkozi. Homeopat je testiral te snovi in potrdil, da so še vedno v njegovih jetrih. Zato so mu slabše delovala in tudi to je bil razlog, da se še ni do konca pozdravil. Homeopat je povedal, da bo jetra sčasoma lahko očistil. Vendar je bil pri tem zelo previden, saj je pri prvem poskusu otrokov organizem zelo burno odreagiral. Zdaj mu zdravi borelijo in spodbuja imunski sistem.«

    IMUNSKI SISTEM
    Ivona je vse postavitve, štiri so bile, izpeljala v pol leta in prepričana je, da se je na njih izlilo veliko njene in družinske bolečine. Materi takrat še ni odpustila. Očitala ji je in ji govorila sama pri sebi, da je tudi sama preživljala možev alkoholizem, a je ukrepala, saj se je zavedala, da je ona tista, ki mora narediti prvi korak. Dolgo časa namreč ni vedela, da je pila tudi mama, poleg tega pa jemala še pomirjevala. Ivona je, ko je bila stara osemnajst let, šla na center za socialno delo in jih prosila, naj pomagajo, da se bo mama šla zdravit. Mama je privolila v to in že je bila na vrsti za zdravljenje, po nekaj dneh pa jo je zadela kap in je umrla. In Ivona si je ves čas govorila, da njen mož zagotovo ne bo pil. »Pa sem dobila prav takšnega, pil je že, ko sva se spoznala, a sem si zatiskala oči. Kot otrok staršev alkoholikov imaš zelo slabo samopodobo, misliš si, da nisi vreden nekoga, ki bi te zares lahko imel rad in bi bil v redu in urejen.«

    Druga postavitev je zavila v moževo družino. Pred tem je njihovemu homeopatu poročala o tem, kako je bilo na prvi postavitvi. Predlagal ji je, naj naslednjič postavi starejšega sina in njegov imunski sistem. Samo to dvoje. Postavitev se je potem razvila v moževo smer, v polje so prihajali predstavniki moževih družinskih članov.  Pri njih so bili vojni dogodki tisti, ki so zaznamovali njihovo usodo. Možev oče je konec vojne pričakal kot domobranec (če ne bi šel z njimi, bi ga ubili) in zaradi tega je bil po vojni zaprt. O tem nikoli ni hotel govoriti, moralo pa je biti grozljivo, mučili so ga in mu grozili s smrtjo. Od takrat ni bil nikoli več takšen kot prej. Ko je bil Ivonin mož star sedemnajst let, je njegov oče umrl, in njena tašča je vedno govorila, da je umrl le zato, ker je v srcu nosil toliko bolečine. To je zelo močno čutila. Postavitev je tako šla v smer njegove usode v vojni: prisotni so bili nasilje, strah, grožnja s smrtjo, preganjanje. Ob njem pa je ves čas stal najstarejši sin. Ivona zatrjuje, da njej osebno ta druga postavitev ni dala veliko, ni imela občutka, da bi osebno kaj pridobila z njo. Morda se je začelo kaj premikati pri drugih. Ko jih je spraševala o tem, ali so začutili kakšne spremembe pri sebi, ji niso vedeli povedati kaj konkretnega. Premiki pa so bili. 

    SIN SE JE SPROSTIL
    Zagotovo denimo ve, da je pri najmlajšem sinu po vseh teh postavitvah prišlo do bistvene spremembe, čeprav ne ve natančno, kdaj, a se je zgodila. Prej je bil zadržan in težko dostopen, zdaj pa se je povsem odprl. »Smuka se okoli nas, nam poje in je vedno dobre volje. Pride k meni, me objame, in zares me osrečuje, da je tako. Nekoč sem mu povedala, kako zelo sem vesela, da je tako dobre volje. Naj mi pove, če ve, kaj se je zgodilo, saj bi si želela, da bi tako tudi ostalo.« Povedal ji je, da ne ve, a da je bilo prej nekaj v njem, kar ga je močno oviralo, da se ni mogel izraziti tak, kot je. Potem je tisto šlo ven. Ivona se spominja, da se je tisti, ki ga je predstavljal, na vseh postavitvah držal ob strani, in pozneje so njegovi predstavniki poročali, da so imeli občutek, kakor da jih vse tisto dogajanje ne zadeva in da so celo želeli zbežati stran. Imeli so občutek, da to niso oni.

    Od postavitve je odnesla to, da je tam nekaj uvidela, spoznala  in da je tisto lahko sprejela kot nekaj, kar pač tako je ali je tako pač bilo, in da tega tako ali tako ne more spremeniti. Lahko sprejme kot del sebe. Očetu je zares povsem odpustila, nič več je ne bremeni. Že na njenih lastnih postavitvah so negativni občutki polzeli iz nje, iz njene duše je izteklo vse tisto, kar jo je težilo. Pred tem je prebrala goro psiholoških knjig, a ni našla rešitve. Dopovedovala si je na primer, da vendar ne more biti huda na očeta, ker je bil alkoholik, da pač ni mogel drugače. A dokler ni postavljala svoje družine, tega ni mogla zares dojeti in sprejeti. Potem sta jeza in zamera preprosto izginili. Hvaležna je svojemu možu, ki ima njune otroke rad in ki to vsem tudi pove. Vsakega posebej zmore objeti in mu to povedati. Zdi se ji, da to največ pomeni: »Tukaj sem in rad te imam.« Do mame pa Ivona še vedno čuti nekakšno zamero. To je videla pred mesecem, ko je šla na postavitev kot pomočnica.

    PRAVE VLOGE
    Poleg naporne službe tudi študira in tako ji zmanjkuje časa za vse. Sčasoma pa se je v njej nabralo toliko stvari in občutkov, da je začutila, da mora iti na postavitev. Ni želela postavljati sama, želela je sodelovati kot pomočnica. »Čutila sem, da moram iti in dobila sem prav takšne vloge, kot so mi ustrezale. Dobila sem vlogo otroka, ki je bil zelo jezen na svojo mamo, ker ni nič naredila. Enako sem se v otroštvu počutila tudi sama.« Na postavitvi je dobila priložnost, da je vso jezo stresla iz sebe. Poleg tega se je tista mama v postavitvi obnašala podobno kakor njena: najprej ni ničesar naredila in v trenutku, ko bi lahko, je odšla oziroma umrla.

    Čuti, da zdaj na mamo ni več jezna. Na tisti postavitvi se je iz nje izlilo veliko težke energije. Predstavlja si, da se na postavitvi zgodi to, da neko čustvo iz telesa odteče in potem ga preprosto ni več, kakor da ga nikoli niti ni bilo. Po vsaki postavitvi je prišla domov neznansko utrujena, vendar svobodna. Šele zdaj lahko reče, da je zares svobodna, in to je prečudovit občutek. Razbremenjena je vseh hudih stvari iz preteklosti. Prav tako se tudi s prihodnostjo ne obremenjuje več tako zelo, kot se je še nedavno. Začela je razlikovati med tistim, kar lahko spremeni, in tistim, česar ne more. »Ukvarjam se s tistim, na kar lahko vplivam. Česar ne morem spremeniti, pa sprejmem kot dejstvo in se zaradi tega ne vznemirjam. Nekoč se je na primer zelo veliko sekirala glede denarja, vedno jo je strašno skrbelo, kako jim bo uspelo vse poplačati, in obremenjevala se je čez vso mero, če sta bila z možem komu kaj dolžna. Zdaj tudi tega ne počne več. »Delam tisto in toliko, kar in kolikor lahko, varčujem, vsak evro trikrat obrnem ... več kot toliko pa ne morem.« Tudi za nazaj se ne obremenjuje več, kot se je nekoč. Nekoč je imela zelo nizko samopodobo in hude občutke krivde. Za najmanjšo napako, ki jo je naredila, se je bila sposobna žreti več mesecev skupaj in se obtoževati. Tega zares ne dela več.

    NIČ VEČ BREMEN
    Nazadnje se ji je na primer zgodilo, da si je napačno zapomnila datum, ko so morali oditi v tujino k homeopatu. Prepričana je bila, da imajo pregled naslednji dan, a je zjutraj vseeno preverjala v koledarju. Na svojo veliko grozo je ugotovila, da bi morali iti prav tisti dan, in ne šele naslednjega. Že ob dvanajstih bi morali biti pri homeopatu, ura pa je bila osem. Zaprepadena je poklicala moža, ki je šel v bližnje mesto. »Čez petnajst minut bom doma, bodite pripravljeni,« ji je rekel. Zbudila je otroke in čez petnajst minut so se res že peljali proti meji. Zamudili so eno uro, a vseeno so jih vzeli na pregled. Za takšno stvar bi se še nedavno zelo dolgo močno obsojala. Tokrat se ni, in vso pot so se smejali na ta račun, kako je mama enkrat zamešala stvari. Priznava, da je to malenkost, a bi si zaradi tega nekoč vsaj dva tedna kratila spanec. Takšnih stvari pa se seveda v življenju nakopiči veliko.

    Tudi zdravje otrok se je občutno izboljšalo. Srednji fant je sicer še zelo utrujen, a po štirih letih je sprememba zelo očitna. Tudi najstarejši otrok je, še zlasti po zadnji postavitvi, veliko boljši. »Vsi trdimo, da se veliko bolje počutimo, tudi otroci menijo, da sem s temi postavitvami nekaj dosegla. Bolj se vidimo v dušo. Hitro se začutimo, tok ljubezni nima več ovir med nami, nenehno teče. Že prej smo se imeli zelo radi, veliko smo se pogovarjali. Verjetno je to tako, ker sem jaz bolj sproščena, ker so vsa težka občutja iztekla iz mene. Tako me tudi drugi drugače doživljajo. Naši odnosi so kot prenovljeni.«

    Pred kratkim sta si z možem želela, da bi najstarejši sin čim prej naredil vozniški izpit, saj bi jim to precej olajšalo življenje – odvisni so od prevoza z avtomobilom. Nekaj časa je pregovarjala sina, da bi se odločil za to, on pa je odlašal. Pa ji je potem mož sam rekel, naj ga pusti pri miru, da bo že sam povedal, kdaj se bo dovolj dobro počutil, da se bo lahko lotil izpita. Zelo priden je v šoli, kljub dolgotrajni odsotnosti zaradi bolezni. Vseeno so se odločili, da bo ponavljal letnik, enako tudi najmlajši sin. Po tej odločitvi je njuno zdravje še dodatno napredovalo.

    Z BRATOM
    Vsi njeni imajo občutek, da so postavitve delovale. Odnosi med njimi so odkritejši, laže se pogovarjajo, ni zamere, pretok informacij med njimi je tekoč. »Tudi če sem se prej trudila, sem naletela na steno. Zdaj te stene ni več.« In tudi vsakič, ko je sodelovala kot pomočnica, se ji je zdelo, da vse hudo in težko odteka iz nje. Kadar koli je bilo le mogoče, je šla na postavitve in nikakršna meditacija ni boljša od tega, zatrjuje. Tudi njihov homeopat že vrsto let hodi na postavitve družine, saj pravi, da tam vse negativno in težko odteče iz njega, poleg tega laže razume ljudi, s katerimi se srečuje pri svojem delu, saj na postavitvah prevzema njihove občutke. Na postavitvi se samo prepustiš temu, kar pride. Postajaš čedalje boljši kanal za vse te energije.

    Ivona ima tudi brata, s katerim nista imela pogostih stikov in nista bila zelo navezana drug na drugega. Vmes sta se tudi že sprla. Zdaj pa si je lepo uredil življenje. Prej, dokler še ni hodila na postavitve družine, je ni nikoli poklical – le če je kaj potreboval. Če je hotela z njim vzdrževati stik, ga je morala vedno ona poklicati. Zdaj pa jo kar pokliče in jo vpraša, kako je. Z družino pa pride tudi na obisk. To, da sta z bratom spet navezala stike, je še ena od pomembnih in dobrodošlih sprememb v njenem življenju.

    Knjiga o postavitvah družine
    ODLOŽIMO BREMENA DRUŽINSKE PRTLJAGE
    *** POSEBNA PONUDBA DO 31.12.2014 ***
    Ob nakupu dveh knjig za 30 eur vam tretjo podarim! Sodelujete pa tudi v žrebanju za gratis malo in veliko postavitev! (Redna cena knjige je 20 eur v knjigarnah in 15 eur pri založniku.
    Knjiga je lahko čudovito darilo za vaše prijatelje, znance, sorodnike. Seveda pa jo lahko podarite tudi samemu sebi :-)

    Dr. Manca Košir o knjigi: Branje zgodb o ženski, ki je sovražila očeta še desetletja po njegovi smrti, o mami, ki jo je zapustila njena mama in je potem tudi sama zapustila svoje otroke, o ljudeh, ki ne vidijo drugega ne sami sebe, o trpečih  otrocih ločenih staršev in mamah ter očetih, ki so se ločevali, o strašnih občutkih krivde, tesnobi in strahu pred življenjem, o alkoholikih in nasilnem morilcu lastnega otroka, o vseh teh tegobah, za katere lahko rečemo: Kako človeško! Branje teh zgodb, ki se v postavitvi družine razpletajo do občutnih olajšanj, rešitev in odrešitev, človeka prepriča: Kako božansko!

    Več o knjigi:
    http://www.custvena-inteligenca.org/component/content/article/49-glavni-meni/lankipostavitev-druine/199-nova-knjiga

    INFORMACIJE IN NAROČILA:
    Boštjan Trtnik
    031 481 537
    bostjan.trtnik@cdk.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://www.custvena-int...
  • bostjan.trtnik@cdk.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Ekskluzivno in intervjuji

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Postavitev-Druzine-Dusa-Zakon

    No trackback comments for this entry.

    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,66 seconds