Piše: Manca Košir v Vivi www.viva.si

Bilo je avgusta leta 2009, ko sem se prvič odpravila na postenje. Na postenje s karizmatičnim motivatorjem trajnostnega zdravega življenjskega sloga v harmoniji z naravo in s samim seboj, Marjanom Videnškom, ustanoviteljem zavoda Preporod. Doma sem napovedala: "Dvomim, da bom zdržala deset dni brez prave hrane. Kaj če mi ne bo šlo? Bom prišla prej domov, pa bo."

To postenje na božanskem Jezerskem se je končalo tako, da mi je bilo žal oditi. Kajti vsak dan so se mi dogajali čudeži: lačna nisem bila, sicer znana brezmejna jedka uživaška. Utrujena nisem bila, čeprav smo dopoldne lezli po hribih tudi do tri ure in še popoldne kako, jaz pa nevajena hoje v hrib.

Največji čudež je bil, da sem premagala svoj strah. Ko se je dragi brat ubil na Veliki Planini – s poti mu je zdrsnilo v dvesto metrov globok prepad – sem se zaklela, da sama ne bom nikoli stopila na pot, na kateri se je treba oprijemati zajl, nak, hodila bom samo po varnih poteh, ki ne vodijo nad prepadi, kajti od globine se mi rado zvrti v glavi. Ampak nikoli ne reci nikoli – in od takrat tega res ne govorim več! – kajti prav za to v življenju gre; da naredimo, kar smo mislili, da ne zmoremo. Naredimo spremembo. Tako sem s pol litra navadne vode in s praznim želodcem ob podpori sočutnega Marjana prilezla na Češko kočo, tuleč: "Huraaa! Zmagala sem!" Prepričala sem se: vse je v glavi. Kar pa gre v glavo, gre tudi iz nje!

Po tistem se je v mojem življenju marsikaj spremenilo. Največja sprememba je gotovo ta, da od leta 2009 na poletne počitnice ne hodim več na morje. Takrat sem ugotovila, da se moje oči ob gledanju v zelenje spočijejo, ob bolščanju v morje – ah, saj mi brez njega živeti ni, sem mislila, riba po horoskopu – pa se utrudijo, sušijo. Hoje po smrekovih iglicah na mehkih gozdnih poteh ne zamenjam več za poležavanje na vročem soncu, na plažah, polnih ljudi! Zeleno, ki te ljubim zeleno, postaja moje počivališče od zunaj in znotraj, saj mi tudi prehranjevanje z zeleno zelenjavo od tistega posta naprej najbolj ustreza. Ogromno zelene solate, slastne juhice z blitvo, špinačo, zeljem, kolerabico, porom … in z obilo svežega peteršilja, mljask, mljask.

Mnogi si predstavljajo, da se ljudje postimo zato, da bi shujšali. Ne rečem, da takih ni med nami, ampak vsako leto nas je več, ki ne pridemo hujšat, pač pa učiti in utrjevati zdrav življenjski slog. Prihajamo po navdih, ki ga na krilih pričevanja prinese sleherni udeleženec posta. Kako zanimivi ljudje se zbiramo, kakšne fantastične življenjske zgodbe si pripovedujemo! In koliko znanja si izmenjamo ob mizi z jušniki, iz katerih se kadi imeniten zelenjavni prevretek za kosilo in večerjo! Predvsem pa se povezujemo v močne podporne skupnosti, ki pomagajo, kjer je pomagati treba: pri premagovanju težkih bolezni in pri spodbujanju drugačnega prehranjevanja, smo ušesa za poslušanje tegob in usta, ki znajo ob pravem času izreči pravo besedo, da lakota mine, da popusti glavobol, da telo ne občuti več toliko bolečin … Na postenju pač ne potrebujemo ne psihologa in ne psihoterapevta, kajti psihoterapevti smo drug drugemu kar vsi po vrsti. V teh petih letih postenja ga še nisem srečala, ki se mu ne bi odprlo srce in ne bi duša spregovorila. To pa je za zdravo življenje itak najpomembneje: občutiti svoja čustva in jih izpovedati. Izraziti svoje resnične potrebe, jih izreči. 

Tisti, ki prihajajo hujšat, se postijo predvsem od obilice nezdrave hrane, od prenajedanja. Ljudje moje sorte pa se skušamo postiti še od marsičesa drugega. Tako moje oko še oplazilo ni računalniškega zaslona, kajti na postu računalnik nima kaj delati. Televizije nisem prižgala niti enkrat. Tudi mobilni telefon molči, le sem in tja pogledam sporočila, če je kaj nujnega, in pokličem koga, o katerem mi srce pravi, naj ga. Berem manj kot navadno, in še to samo posebne knjige. Knjige o božanju telesa, duše in duha (letos sem prebirala delo ljubega mi angažiranega budista, mojstra zena Thich Nhat Hanha, Dotik življenja: odkrijte čarobnost sedanjega trenutka in se potopila v poetično, nežno pisavo Marka Sosića v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino), kajti na postu se celimo.

Če kje, se na postu jasno zavem: sem telo in sem duša in duh, skupno, vse v enem in eno v vsem. Zato je zame post predvsem čiščenje mene cele. Čiščenje črevesja in možganov, čiščenje misli in duhovnih podob, ki jih je prepolno moje podstrešje. Manj, manj, mi šepeta notranji glas, v ničemer ne nasedaj površnosti in zasičenosti sveta, manj, manj naj bo tvoje vodilo!

Vsako leto me kako spoznanje še posebno presune, da pridem domov z drugačnim pogledom. Letos sem se silovito zavedala, kako pomembna je PREPROSTOST. Preprostost v vsem. Kajti človek ne potrebuje veliko, če naj kakovostno živi. In preprostost je tako milo lepa! Preprostost v odnosih, preprostost v besedah, preprostost prehranjevanja in bivanja sploh. Ko sem se zadnji dan sprehodila po gozdni poti, po kateri smo se z jutranje telovadbe hitrih korakov vračali v hotel Ribno, sem hodila čisto čisto počasi. Se zahvaljevala drevesom, božala praprot, dihala v metulje, se klanjala kamenju in skalam, s pogledi božala travnike … Če bi znala, bi o preprostosti napisala tako pesem, kot jo je kitajski pesnik Yuan Mei, ki je tako preprosto, vendar tako globoko občuteno zapel o tem, kako je v megli videl vasico iz nekaj opečnatih streh – in jo radostno občudoval:

Tam je potok, tam je bambus,
tam sta murva in konoplja.
V megli skrita, v oblake oblečena vasica,
mil, spokojen kraj.
Zgolj nekaj obdelanih njiv.
Le nekaj pokritih streh.
Koliko življenj bi
moral preživeti, da bi postal
tako preprost.