Pot manihejstva.
Mani je zaradi svojih kritičnih izjav prišel pred sodišče in bil obsojen, da širi krivo. Zato je bil izobčen iz skupnosti. Sledil je apostolu (poslancu) Tomažu in se preselil v Indijo. Šele po smrti Ardaširja Perzijskega (leta 22) se je vrnil v Perzijo. Po nekaterih virih je potem naredil načrt za prvo manihejsko svetišče. Prestolonaslednik Šapur mu je dovolil, da svoj nauk lahko širi v perzijskem kraljestvu.

Kljub svoji prizadetosti, Mani je namreč šepal, je prehodil kraljestvo v vseh smereh. Mani je povezal vzhod z zahodom. Novi nauk se je zelo hitro širil in je bil zaradi svoje realistične vsebine sprejet v različnih okoljih. Leta 279, to je 7 let pred Manijevo smrtjo, se je »sveta cerkev«, kot jo je imenoval, utrdila v sej Perziji.
» Moja čreda se razširila po vsem naseljenem svetu, tako na severu kot na jugu. Noben apostol pred menoj ni tega dosegel.«

( Kephalaia)

Ta silna širitev manihejstva in dejstvo, da so mnogi v Maniju videli resničnega Zaratustrovega naslednika, je povzročila sovraštvo in ljubosumje pri duhovščini, ki je pomagala Sasanidom do oblasti. Kot svetovalec in zdravnik je svojega gospodarja spremljal na njegovih bojnih pohodih. Po smrti kralja Šapurja se je zanj začelo obdobje preganjanja brez milosti. Duhovnik Kirdir ga je dal zapreti. Moral je stopiti pred novega vladarja, obdolžen je bil velikih »hudodelstev proti Bogu« in obsojen na smrt. Vrgli so ga v ječo in ga vklenili v 25kg težke verige teko, da mu je bilo onemogočeno vsako gibanje.

Zadnje trenutke svojega življenja je Mani posvetil svoji cerkvi. Plamen duha je podal najprej svojim bližnjim pripadnikom. Eden izmed njih, Sisionis, je bil določen za njegovega naslednika in voditelja manihejske skupnosti. Po zaslugi tega osebnega prenosa , se je uveljavila duhovna hierarhija in obstajala naprej še tisoč let. Na smrtni postelji je Mani naročil svojim apostolom, da dokončajo sveto vojno »sinov svetlobe« proti »sinovom teme«. Ta boj naj bi se končal šele, ko bo zadnja rešena iz »brezna sveta«. Mučeništvo prerokbe je trajalo 26 dni in se je končalo z zadnjo, čudovito molitvijo:

» O oče, poglej verige,
ki me težijo.
Ti, najbolj pravični,
usliši me,
in prisluhni glasu
zatiranega,
Naj zaradi moje ponižne
molitve padejo vse tančice.
O, Kristus, o njegovi veliki in sveti
angeli, kličem vas:
Osvobodite mojega duha
iz ječe,
odvzemite mi to oblačilo bolečine
in odpeljite me iz tega sveta.
O, oče, o prvi človek,
odpri svoja vrata moji pesmi tožbe,
da se dvigne.
O, devica svetlobe in vi, angeli,
uslišite moje roteče prošnje,
odrešite okovanega
njegovih spon!«

V eni od manihejskih molitev je odgovor na to rotenje:

» Kralj ljubezni, ki gaje poslal navzdol,
usliši njegov glas
in mu spregovori.
Popolni človek se mu približa.
Pojavi se devica svetlobe,
In glasniki svetlobe
so se zbrali okrog njega
in odnesli so njegovo veliko
dušo v višave.
Beseda varuje glavo
pravičnega.
Vodi ga v kraje svetlobe.
Od svetlobe poslani
se je vrnil domov.
Tako se dvigne biser svetlobe.«

Manijeva krščanska cerkev je temeljila na stopnjah notranjega razvoja. Sam je bil , kot apostol Jezusa Kristusa, na čelu cerkve. Poleg njega je bilo 12 učiteljev. Ob vsakem izmed njih je bilo 6 sinov. Tem »episkopom« je pomagalo 5 »prezbitrov«. Četrti krog, ki je obdajal Manija, so sestavljali mnogi elektorji ali izvoljeni. Delovali so kot pridigarji, pevci, pisci in prevajalci. Peti krog so tvorili poslušalci. Za zadnjo skupino so bile zahteve najmanjše. Navodila za njihovo vsakdanje življenje je sestavljalo med drugim tudi deset zapovedi. Te so

1. Ne častiti malikov.
2. Naj bo čisto, kar prihaja iz ust.
3. Ne preklinjaj, ne laži, ne pričaj po krivem, ne obrekuj. Ne jej mesa, ne pij alkohola.
4. Spoštuj božje poslance.
5. Bodi zvest življenjskemu parterju in vzdržen med postom.
6. Pomagaj in tolaži tiste, ki trpijo.
7. Izogibaj se krivim prerokom.
8. Ne plaši, rani, muči ali ubijaj živali.
9. Ne kradi in goljufaj.
10. Ne izvajaj magičnih trikov ali čarovnij.

STVARJENJE PO MANIJEVI KOZMOLOGIJI.

V prvotni božji svet so vdrle ne božje sile. Ko se bo v svetu. Ki je zašel s poti, spet osvobodilo prvotno dobro, bo prenehalo ločevanje na dobro in zlo in lahko bodo rešene vse duše.

Zgodovina priča, da je cerkveni oče Avguštin obstal na stopnji poslušalca. Zunanjemu krogu manihejskega bratstva v severni Afriki je pripadal devet let. Ko se je pokazalo, da nauka ne razume in ne doume njegove globine, se je zagrenjen in razočaran odvrnil od manihejske cerkve in vstopil v rimokatoliško cerkev.

Prišel sem , da bi ponesel klic v svet.

»Jaz, Mani sem apostol Jezusa Kristusa po volji Boga, očeta resnice, iz katerega izviram, ki živi in je v vsej večnosti, ki je bil pred vsem in bo po vsem. Vse, kar je, in vse, kar bo, obstaja iz njegove moči. Iz njega izviram, iz njegove volje sem. On mi je razodel vso modrost. In tako sem iz njegove resnice. To resnico sem oznanjal svojim bratom. Mir sem oznanjal otrokom miru. Upanje sem pridigal nesmrtnemu rodu. Izbral sem in kazal pot navzgor tistim, ki bi se zmogli združiti s to resnico.«

(odlomek iz predgovora k Živemu evangeliju Manija).

Konec

Miran Zupančič