Najstarejši zapisi Biblije stare zaveze so nastali ok. leta 1.200 pr.n.š, takrat, ko naj bi dejansko živel tudi sam Mojzes1/. Če smo vztrajni lahko izbrskamo mnogo starejše sumerske pečatnike, ki so nastali tudi 3.000 in več pr.n.š.. Zgodbe, ki jih pripovedujejo so obširni opisi dejstev, ki jih Biblija stare zaveze le omeni. Prosim, da spodnji tekst vzamete kot zabavno čtivo, sam menim, da je zelo blizu resnici. Kaj je res in kaj le sicer zanimiva toda izmišljena pripoved, pa naj presodi vsak bralec sam.

Platonov zapis dialoga Kritija nam opiše Atlantido na dveh ravneh. Na eni strani govori o obsežni ravninski pokrajini, obenem pa tudi o najsvetejšem prostoru - otoku s premerom le dobrih 900m. Ker povedi iz davnine ne smemo razumeti dobesedno, skušajmo tudi samo besedo otok razumeti kot simbol. Otok je po definiciji kopno, ki je obdano z vodo, tako imamo lahko otoke tudi na celini.

Spomnimo se svojega nacionalnega ponosa - otoka sredi blejskega jezera. Je bila tudi Atlantida kot celota »otok« na nak način? Tudi Eden je bil zamejen z mogočnima rekama Evfrat in Tigris. Je Atlantida le drugo ime za Eden? Skozi tisočletja se je položaj Edena spreminjal, zato je bilo po kreaciji človeka zanj ustreznejše ime Paradajsos – Raj, dežela sožitja ljudi, kot živali, kot skrivnostnega gospoda(ov). Starodavna sumerska dežela kreatorjev – Poseidonov (t.im. Boga očeta) je postala dežela gospodarjev, ki so vladali potomcem Adamov in Ev. Gospodarje bom imenoval Arkhonti, ti so v Atlantidi vladali predvsem preko podrejenih Atlantidskih kraljev. Platon v dialogu Kritija postavlja Atlantido v obdobje ok. 9.500 leti pr.n.š. Pojdimo po sledi misli, da je Atlantida le drugo, kasnejše ime za Eden.

Oglejmo si simbol, ki združuje tako simbol otoka kot tudi templja na njem. UR, britanski muzej, London Ta simbol je del številnih sumerskih pečatnikov do vzpona Babilona (ok. 1.800 pr. n.š.).

Tudi žgani okras iz Suse nas nagovarja z detajli nekega mogočnega svetišča. Mar prikazuje Poseidonovo svetišče? Najprej poglejmo njegovo desno stran te žgane ploščice. Tu vidimo stavbo, ki je takšna, kot da bi bila sestavljena iz treh podobnih - iz središčne z velikimi vrati in dveh bočnih. Spodaj pod stavbo pa vidimo nekakšne jaške z zračniki in okrog vodo. Kot, da nam želi sporočiti, da je bilo svetišče sestavljeno iz zunanjega in podzemskega dela - dela, ki je bil očitno pod gladino vode. Sedaj pa si natančneje oglejmo levi del ploščice. Menim, da nam govori o stranskem pogledu na svetišče in natančneje razkriva steberni tempelj na vrhu svetišča. Svetišče, je bilo kot nakazuje leva stran ploščice, oblikovano v obliko ladijskih krovov. Stopnjišče pod njim pa govori, da so v podzemski svet vodila stopnišča. Levi del ploščice zlahka primerjamo z zgornjim simbolom otoka iz Ura.

Fragment okrasa iz Suse (Tepel Jahja), ok. 2.600 pnš Iran, arh.muzej Pariz.

Odtis sumerskega pečatnika kjer je vidna voda okrog visokega »šefa«.

Še preden so "otok" Arkhonti zgradili je bila tam visoka planota, kjer so izkopavali različne minerale, kovine, morda tudi radioaktivni Uraninit (gr.Oreichalkos)oz. podobne, pa tudi druge rude in rudnine.

Če je bila atlantida dejansko kasnejše ime za Eden je bilo Pozeidonovo svetišče na otoku Atlanta središče novega Raja. Otok s premerom 900 m je bil obdan z zemskimi in vodnimi kolobarjem podobnimi pasovi z dimenzijami 500, 250 in 170m (kot trdi Kritija). Zakaj te vodne površine treh izkopanih jarkov okrog osrednjega svetišča? Tekoča voda je izjemno higijenično sredstvo, obenem pa je tudi nekakšna naravna ovira za nepovabljene obiskovalce. V notranje kroge so zunanji posebej vabljeni prebivalci zelo poredko prihajali, pa še to po t.im. posinovljenju in temeljitem čiščenju. Prebivalci na in pod temi kolobarji zemlje ter otoka so bili namreč tudi Arkhonti – človekolika bitja, ki jih Biblija pa tudi sodobna antropologija imenujeta Goljati.

Poseidonovo svetišče je bilo sestavljeno iz več stavb. Štiri stavbe (od petih) pa so imele tudi stopniščni dostop do podzemskih delov svetišča. Eno stopnišče v podzemske prostore je bilo pod najmanjšo stavbo, dva pa pod večjima stavbama namenjenima atlantidskim kraljem in dva pod osrednjo, posvečeno Arhkontom.

Osnovna stavba, posvečena arkhontom, je bila dolga kar 180m, široka 90m in prav toliko visoka kot široka (60 +30). Razdeljena je bila na tri glavne dvoranske prostore. Prvi del je bil namenjen čaščenju Poseidona - kreatorja. V podzemskih prostorih so bili, prostori namenjeni vzdrževanju spominov (sarkofagi, zakoniki njihovih prednikov…) in duhovne entitete t.im. drevesa življenja. Drugi del osrednje stavbe je bil posvečen materam prvih ljudi - Kleito (»kleito« je oznaka za dekleta, ki so radovedne in željne sprememb). Tu so bili shranjeni spomini na 100 Nereid, kasneje kot kaže poimenovanih z Erinije. Nereide lahko prevajamo tudi z vile rojenice. Radovedna dekleta (Kleito), so spočenjale otroke z Poseidoni (Goljati). Zaradi kreacionističnih postopkov ter ženske sposobnosti lovljenja energij so prvi kreirani ljudje daleč presegali t.im. »Goleme« (mogočne in brez duše) oz. t.im. Neandertalce. Z besedo Golem Talmud označuje prvega človeka, ki pa je bil še brez duše, to mu vdihne »Bog«. Prostor namenjen Nereidam je bil razdeljen v dve nadstropji, v drugem so prebivale svečenice - oskrbovalke Arkhontov. Tudi pod svetiščem posvečenim dekletom Kleito je bilo stopnišče v podzemske prostore svetišča. Posvečeni so bili spominu na te matere in čaščenju materinstva nasploh. Čudne figure so bile še najbolj podobne idolom kot npr. Venere iz Dolni Vestonice 24.000 pr.n.š. Tretji prostor stavbe Arkhontov pa je bil posvečen ritualom sedanjosti - preobrazbi ljudi. V tem prostoru je bila več desetmetrska stela z vklesanimi postavami in tu se je vsake pet oz. šest let odvijal ritual kultiviranja in obvladovanja moči (glejte članek V. Stresa AURA št. 207). Poleg zgoraj opisane osrednje stavbe pa sta, kot že rečeno, na vsaki strani stali še dve manjši.

Prva stranska stavba je bila namenjena atlantidskemu kralju imenovanem Atlant in njegovi družini, stavba na drugi strani pa ostalim atlantidskim kraljem, če so prišli na obisk k glavnemu Arkhontu dediču Poseidona oz. k Atlantidskemu kralju. V tej stavbi je prebival kralj skupaj s svojimi ženami. Žene in pravica do prve noči z nevesto so kralju omogočale, da je izvajal svojo vlogo t.im. razplodnega bika. Žene so oskrbovale in pomagale pri vzgoji otrok, v najzgodnejšem obdobju. Večino otrok je kralj zaplodil z ženskami izven »harema«. Pravica do prve noči je bila za novoporočenca velika čast, saj se je tako v družini lahko obnovila kraljevska kri in tako obenem tudi neposredno Poseidonovo nasledstvo. Kralji seveda niso zadovoljili vsem prošnjam nevest. Neveste, ki so jih izbrali pa je doletelo več časti in privilegijev. Izbrane neveste so postale gostje kraljev, nekatere pa je doletela čast da so postale gostje skrivnostnega oboževanega otoka Atlanta, otoka, ki je bil povzdigovan v sam center Sveta. Neveste so pri atlantidskih kraljih intenzivno spoznavale žensko spolno vlogo, nujnost pokornosti postavi in Arkhontom in bile vpeljane v skrivnosti postopkov vplivanja na moža... Glede na poročilo 1. letopisa Biblije je imel kralj David sin Jeseja samo s svojimi ženami devetnajst sinov, števila hčera niti imensko, niti številčno letopis ne navaja, letopis tudi ne navaja števila otrok, ki jih je David imel iz naslova pravice t.im. prve noči (v slovenskem prevodu jih biblija imenuje priležnice).

Tudi pod stavbama atlantidskih kraljev je bil v podzemskih prostorih nekakšen muzej njihovih najpomembnejših predmetov, kot so bile pesmi, glasbila, zlate tablice na katere so vklesovali posvetne zakone, zlate čaše ritualov, obleke... Še boljši dostop do podzemskih prostorov templja kot atlantidski kralji, pa celo sam Atlant, so imele svečenice oskrbovalke Arkhontov (imenujemo jih lahko tudi z "Ishtar"). Tako so deloma poznale tudi podzemska gnezdišča Arkhontov in celo dnevno življenje samega najvišjega svečenika Arkhontov - naslednika Poseidona, ki je bil običajno v teh rovih, dvoranah in ob sifonih ob vodnem jarku. V centru Poseidonovega svetišča so Arkhonti vzdrževali svoje drevo moči. Ta energetska oblika jim je omogočala dostop do izjemne modrosti, posmrtna duhovna potovanja in deloma neke vrste duhovno nesmrtnost. Najmanjša stavba je bila po vsej verjetnosti namenjena najzaslužnejšim osebam podjarmljenih ljudstev izven Atlantide.

Strehe posameznih stavb Poseidonovega svetišča so imele obliko ladje, s tem so nagovarjale da so »časovne ladje« - brezčasne in večne. Na sredini streh so bila tempeljska stebriščna svetišča z dimnikom. Ti templji so služili sežiganju posmrtnih ostankov tako kraljev kot tudi Arkhontov, pa tudi tekočinkih ostankov ritualno ubitih bikov.

Podzemski svet Atlantidskega svetišča so ljudje imenovali tudi z labirint, saj je bil poln skrivnosti, pasti za nepovabljene in "slepih ulic". Podobnega je tik pred propadom Atlantide na Kreti zgradil, Atlantidi premalo pokorni, kralj Minos kar je bil morda en izmed ključnih povodov, da je prišlo do zadnje velike vojne med Atlantido in sredozemskimi ljudstvi – ljudstvi sredi Zemlje – sredo zemlje. Povodov je lahko bilo več npr. čaščenje svojega boga Zeusa, morda razglasitev Delfov za center sveta, izumljanje pisav kot je bila npr. linearna. Vsa ta dejanja so vodila v vse večjo samostojnost pa tudi nepokornost… Po propadu Arkhontov je prišlo do vojn med sledilci kulture Arhkontov (Abeli) in t.im. Kajni oz. med pristaši Horusa in Seta. O tem pa kdaj drugič.

1/ Del Biblije, ki je po eni izmed teorij bibliologov najstarejši, nekateri imenujejo jahvist (J) po imenu JHVH in ga datirajo v 10. st. pr. Kr. Vir Slovensko bibliografsko društvo.
Septuaginta (prevod sedemdesetih) je prvi grški prevod Stare zaveze narejen neposredno iz hebrejščine in deloma tudi iz aramejščine. Prevod je bil končan v 3. stoletju pr. n. št. S samim prevajanjem in predvsem interpretiranjem se je veliko vsebin »izgubilo«.

© Vladislav Stres