Marko(MC)
Bi bil lahko že enkrat konkreten in povedal, kaj je »tisto«, kar
je ustvarilo razum. Pa brez tavtologij, prosim. (Teološke in
ezoterične konstrukte prepusti ostalim.)

Mirko:
Marko poskušal sem to pojasniti na številne načine, a kot sem navedel očitno pri tem nisem bil uspešen čeprav sem kar se mene tiče bil povsem jasen.
Razum je delček celote. On ni ustvaril celote temveč je celota ustvarila njega.
Sedaj pa mi poskusi ti pojasniti kako naj opišem celoto v kateri je vse kar obstaja in, ki je v vsem kar obstaja.
Ta celota je hkrati vse in nič, je noter in zunaj, je temna in svetla, hladna in topla, je materialno in ni materialno…
Noben opis ni ta celota, a razum želi prav to, opise in razlage.
To še zmeraj želiš tudi ti ko me sprašuješ kaj je »tisto«.
Se ne izmikam Marko, a na to vprašanje ni odgovora kot ga pričakuješ.
To je stvar globokega razumevanja samega sebe in lastnih mehanizmov delovanja direktno in brez posrednika.
Gre za neke vrste "doživljanja", stanja zavesti..., a raje ne uporabljam takih pojmov, saj tudi oni niso povsem ustrezni.
Žal.

Marko(MC):
Medčloveški odnosi, ki temeljijo na človeških nraveh, so bolj
ali manj enaki od »pamtiveka«. Ljudje smo socialni primati in
to določa tudi tako imenovane »medčloveške odnose.« Razum
ni ničesar zavozil. (Tudi) zaradi razuma smo takšni kot smo.
Razum je samo »proizvod« evolucijskega procesa.

Mirko:
Vse to je res Marko.
Res pa je tudi to, da je razum postal zelo umetna tvorba zaradi številnih vzorcev, ki jih v naravi ne najdemo in ker se le on v celotni naravi želi dvigniti nad njo.
Edino razum se ima za ločenega od narave in prav ta lažni občutek ločenosti, povzroča toliko gorja, ki jih delno inteligenten razum počne nenehno.
V prazačetkih ko še ni bil tako razvit, je delal tudi manj škode.
Želim povedati, da se vsega ne da pojasniti skozi zakone evolucije.

Marko(MC):
>> Ko govorim o zdravi pameti, govorim o inteligenci,
>> ki razum presega.

Meni to ne pove popolnoma nič. Kot bi rekel – poleg
navadnega krofa obstaja še prav poseben krof, ki v vsem
presega navadnega.

Mirko:
Ne bo držalo.
To kar razum presega razum vsebuje in je hkrati nekaj povsem drugega.
To drugo je prosto, svobodno razuma in zato ga uporablja po potrebi.
Obratno pa temu ni tako. Razum je vezan za samega sebe in zato omejen s samim seboj.
Kot takšen ne more uporabljati tega kar ga presega, ker je za to drugo nedovzeten, slep.

Marko(MC):
Ta inteligenca je, vsaj kar zadeva mene, odvečna entiteta, ki
ne pojasnjuje ničesar, kar se ne bi moglo pojasniti brez nje.
Occamova britev takšno »posebno inteligenco« lahko samo
odreže.

Mirko:
Oscamova britev glede tega vprašanja ima sama po sebi luknjo.
Namreč vnaprej predpostavlja, da gre za dve identični stvari, a temu ni tako.
Razum je delna inteligenca, to kar ga presega pa je celostna inteligenca.
Z Oscamovo metodo torej ne moreš preprosto enačiti teh dveh inteligenc in tisto drugo zavreči.


Marko(MC):
>> Dopuščam možnost, da sem kljub številnim
>> poskusom to pojasniti, bil v tem relativno neuspešen.

Kar zadeva mene, gotovo, čeprav se mi dozdeva, kaj hočeš
povedati. Lahko bi zapisal tudi, da te razumem, a bi mogel to
razumeti kot pokroviteljstvo. Tvoji napotki oziroma razlage se
mi zdijo smiselni v nekem filozofsko nazorskem smislu, ko
življenje sprejemaš takšno kot je in ko lahko na osnovi
zavesti, ampak si samo del celote, obračunaš z lastnim
(antropocentričnim) narcisizmom, kar te potem pripelje do
neke posebne vrste neteološke ponižnosti.

Mirko:
Poskušam predstaviti možnost delovanja iz večjega (celostne inteligence), ob hkratnem uporabljanju manjšega (razuma).
Vsi poskusi predstav o takem stanju so vnaprej obsojeni na neuspeh.
Zakaj?
Ker izhajajo le iz manjšega (razuma), ki z nobenim načinom do te celote ne more, saj so vsi načini še zmerja del njega.
Z opustitvijo vseh poskusov, vseh hokus-pokus, številnih »duhovnih« napotkov, tehnik, verskih pristopov…, je tako stanje možno.
Kaj takega je za razum najbolj zahtevna in hkrati najbolj enostavna reč na tem svetu, a paradoks je v tem ker razum »želi vedeti«, želi to postati, biti on.


Marko(MC):
>> Sicer pa moje kritike pisanj takih in
>> podobnih člankov, najbrž povejo dovolj.

Povedo samo to, da ne verjameš v povsem očitne bedarije.
Tega pa vseeno ne bi jemal za kako posebno vrlino, saj
tovrstnim člankom ne verjamejo niti podpovprečno
inteligentni in razgledani ljudje.

Mirko:
Verjeti ali ne verjeti je res lahko Marko.
Toda uvideti, spoznati tako, da v nekaj ne dvomiš več ni tako zelo lahko.
Do takega stanja brez dvoma lahko prideš le skozi dvom, radovednost, raziskovanje…


Marko(MC):
>> Nikoli ne morem biti zaslepljen in slediti
>> takim in podobnim rečem, saj jasno vidim
>> razliko med iluzijo in resničnim.
>> V tem sva si še najbližje.

Ne, Mirko – PRAV V TEM SVA SI NAJBOLJ RAZLIČNA. Jaz si
NE domišljam, da jasno vidim razliko med iluzijo in
resničnim.

Mirko:
Zaradi tvoje odkritosti te še posebej spoštujem.

Lep deževen dan.


Mirko

[ Odgovori na to | # ]