V zadnjih dneh se je zopet zgodil obsežen pomor čebel v Pomurju. V približno 2500 panjih je umrlo na milijone čebel, ogroženih je več kot 10% vseh pomurskih čebel. Vzrok pomora čebel še ni dokončno znan, v prvih analizah so ugotovili prisotnost aktivne snovi klofianidin, s katerim razkužijo semena koruze in oljne ogrščice, da so odporna na škodljivce. Zato je država sprejela prepoved prometa in uporabe določenih strupenih zaščitnih sredstev.

Ne glede na to, kaj je konkreten vzrok za zadnje pomore čebel, pa je jasno, da je osnovni vzrok za vse te pomore čebel napačen način kmetovanja. Prevladuje namreč tip kmetijstva, ki gradi na raznih kemičnih sredstvih, s katerimi škropijo rastline ali obdelujejo semena.

Gre za pesticide, herbicide in druga kemična sredstva, na veliko se uporablja tudi gnojnica, vse z namenom, da se pridela čim več hrane. Predvsem je ta namenjena za množično živinorejo, iz katere potem prihajajo meso, mleko in druga živila živalskega izvora.

Meso, ki za človeka sploh ni potrebno, saj je dokazano, da je lahko človek živi tudi samo z rastlinsko prehrano, pa še bolj zdrav je, kajti meso je rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni, v prenesenem smislu mori čebele. Kajti za velike hektarske donose, ki so potrebni za prehrano milijard živali, ki jih pokoljejo za prehrano ljudi, je potrebno na veliko uporabljati razne kemične preparate, ki so v svoji osnovi strupi in izredno nevarni za občutljiva bitja narave, kot so čebele in druge živali. Seveda pa tudi za človeka.

Če ne bi bilo množične živinoreje oz. bi bili ljudje vegetarijanci ali vegani, sploh ne bi bilo potrebno uporabljati kemije, saj bi bilo potrebno pridelati bistveno manj hrane. Zakaj? Zato, ker lahko na površini, na kateri npr. pridelamo hrano za živali, ki dajo meso za 10 ljudi, dobimo hrano za 100 ljudi, če bi bila ta površina zasejana z rastlinami, npr. grahom, prosom, lečo, ajdo ali ječmenom. Ali drugače: za 1 kg govedine je potrebno približno 10 kg pšenice.

Če bi opustili množično živinorejo, bi lahko tako na manjši površini kot je v kmetijski uporabi sedaj pridelali več hrane za ljudi. In ne bi bilo potrebno imeti velikih hektarskih donosov, s čimer bi odpadla tudi potreba po kemiji. Naravo in živali bi to izredno razbremenilo. Pravo zaščito čebel in drugih živali v naravi lahko tako nudi samo tip kmetijstva, ki ne uporablja gnojnice, pesticidov in drugih kemičnih sredstev in ne temelji na izkoriščanju živali za človekove potrebe.

Pesticidov, herbicidov, gnojnice in drugih strupov ne uporablja miroljubno kmetijstvo, v katerem tudi ni živinoreje za potrebe ljudi. Zlato pravilo »Kar nočeš, da tebi kdo stori, tega tudi ti nikomur ne stori« je postalo v miroljubnem kmetijstvu vodilna misel pri delu za naravo in živali. Njive dve leti rodijo, tretje leto počivajo. Glavna pozornost je namenjena življenju v tleh, saj zdrava tla pomenijo zdrave plodove. V zdravih njivskih tleh najdejo rastline vse, kar potrebujejo za rast in tako ne potrebujejo kemičnih gnojil ali gnojnice in tudi kemičnih »zaščitnih sredstev za rastline« ne. Ker so zdrave in močne, se lahko ščitijo same. Na ta način se v rastlinskem svetu ponovno vzpostavlja tudi raznolikost vrst: na poljih raste vedno več divjih zelišč in vedno več je tudi prostoživečih živali.

Miroljubno kmetijstvo je raj za čebele, saj jih to kmetijstvu ne ogroža. Nasprotno pa je v konvencionalnem kmetijstvu: čebele so vedno bolj ogrožene. Če izumrejo čebele, potem se bo tudi človeku zelo slabo pisalo. Zato je potrebno čim prej opustiti napačen način kmetovanja.

Združenje za razvoj miroljubnega kmetijstva

Zanj: Stanko Valpatič, predsednik