»Zakaj skrbimo za živali bolj kot za ljudi? Vem, da bo odgovor večine vas, da živali pač ne začenjajo vojn in niso teroristi. Toda kaj pa ti stradajoči ljudje v Afriki in tisti, ki se jih pobija v Darfurju? Nisem proti pravicam živali in ne želim, da bi se pretepalo mladičke, toda razlika je ta, da bi ta človeška življenja, ki se jih jemlje prav zdaj, lahko bila novi geniji in novi zdravniki, ki bi lahko izumili zdravilo proti raku.«

Vprašanja, podobna temu, ki ga lahko zasledimo na Yahoo! Answers, se pogosto pojavljajo kot svojevrsten ugovor tistim, ki zagovarjajo pravice živali. »Ne razumite me napak – sem velik ljubitelj živali – toda zanimivo je, kako za živali srce bije bolj kot za ljudi,« pravi Michael Holmes na spletni strani CNN-a.

Osnovna misel teh komentarjev je skoraj brez izjeme ta, da bi morali najprej pomagati soljudem, šele potem pa živalim. In ko tovrstni komentarji izpostavljajo domnevno jalovost zagovarjanja pravic živali in zavzemanja za okoljsko etiko, lahko dobijo še sledečo obliko: »Kako naj pomagamo živalim, če pa ne moremo niti ljudem?«

Ali borci za pravice živali človeka res postavljajo na stranski tir?
Ti ugovori ali vsaj dvomi o smotrnosti zavzemanja za boljše življenje živali se zdijo veliko bolj tehtni kot tisto zavračanje aktivizma za pravice živali, ki se proti slednjemu bojuje z 'biološkimi' argumenti, med katere sodijo izjave, kot so 'ubijanje je del narave.'

Tehtnost teh pomislekov je v tem, da se vprašanja, kot je naše uvodno, tudi sama sklicujejo na etiko in s tem zagovornikom pravic živali vračajo moralno žogico: če bi bili zagovorniki zares moralni, bi najprej poskrbeli za trpeče ljudi, šele potem za živali. V luči takšnih komentarjev se zagovorniki pravic živali nenazadnje zazdijo celo nemoralni, saj na neokusen način dajejo prednost ljubkim razvajenim živalcam pred ubogimi trpečimi ljudmi.

Za Slavoja Žižka so vegetarijanci celo 'degeneriranci', našli pa bi lahko tudi take ljudi, ki menijo, da je zagovarjanje pravic živali posledica moralne dekadence in se razvije v elitni družbi, ki več ne ve, kaj naj počne sama s sabo, tako da se potem, zraven drugih perverzij, zateka še k malikovanju živali in narave kot nečesa spiritualnega, ki postane naenkrat vredno več kot človek sam.

Kaj odgovoriti na takšna vprašanja in kako se kot zagovornik pravic živali soočiti s tovrstnimi komentarji? So ti tehtni? Ali sočloveka res postavljamo na stranski tir, kadar se zavzemamo za zmanjšanje trpljenja živali ali za boljši odnos do naravnega sveta nasploh?

Prvi odgovor na vprašanje, zakaj nam je tako mar za živali in naravo, je ponavadi tisti, ki pravi, da nam živali ne naredijo toliko hudega kot drugi ljudje ter da za prejeto pomoč izkažejo več hvaležnosti in so potemtakem bolj vredne naše pozornosti. A ta odgovor je, čeprav se zdi nedolžen in prijazen, v resnici precej problematičen: predpostavlja, da so pomoči in upoštevanja njihovega dostojanstva vredna zgolj tista bitja, ki so sposobna izkazati svojo hvaležnost.

Ali to pomeni, da nam ni treba  skrbeti za tista bitja v oddaljenih ekosistemih, ki jih najbrž nikdar ne bomo mogli srečati, da bi nam izkazala svojo hvaležnost? In ali to pomeni, da nam ni treba skrbeti za primeren odnos do izkoriščanja nežive narave (rudniki, kamnoseštvo, odlagališča), ker železo, kamen in zemlja ne morejo izkazati hvaležnosti?

Pa tudi: ali to pomeni, da ne bomo pomagali nekomu, recimo ranjencu, za katerega ne vemo, ali nam bo hotel izkazati hvaležnost? Dejansko je zgoraj ponujeni odgovor problematičen toliko, kolikor za moralno naklonjenost sebično zahteva povračilo. V etiki pa gre velikokrat ravno za nesebičnost: nekoga spoštujemo zato, ker je po sebi vreden spoštovanja in ne zato, ker si od njega obetamo laskanje za našo pomoč.

Ljudem gre slabo ravno zaradi slabega odnosa do živali in narave
Boljši odgovor od pravkar ponujenega je ta: s tem, ko skrbimo za živali in naravo, skrbimo za vsa bitja in tako tudi za ljudi, ki smo sami del okolja. Skrb za pravice živali ljudi nikakor ne postavlja na stranski tir, temveč skuša, nasprotno, poglobiti naš etični odnos do bivajočega in s tem vzvratno tudi do soljudi.

Pomislek, da je najprej treba poskrbeti za ljudi, šele potem za živali in okolje, ne uvidi sovisnosti med zapostavljanjem obojega, tako okolja kot ljudi: ljudje – cele družbe – so velikokrat zapostavljene ravno zato, ker nam ni mar za okolje, ker dovolimo neusmiljeno izkoriščanje naravnih virov in za sabo puščamo opustošenje, v katerem se potem lokalni prebivalci, katerih naravno bogastvo je bilo izropano, le stežka znajdejo.

Izkoriščanje narave in izkoriščanje ljudi – skupaj z moškim izkoriščanjem žensk – ima skupne korenine, kot je ugotavljal Murray Bookchin, in pri tem gre dejansko za en in isti proces: za nadvlado v vseh možnih oblikah. Zato bi v času potrošniške ekonomije, ki seveda temelji na izkoriščanju naravnih virov, moralo biti prvo pravilo sledeče: izboljšaj odnos do živali in okolja in izboljšal boš tudi odnos do soljudi.

Argument, ki pravi, da bi morali najprej pomagati ljudem, šele potem živalim in okolju, skratka, spregleda dejstvo, da gre soljudem slabo prav zaradi tega, ker si okolje in živali (preveč) sebično podjarmljamo. Če želimo uspešno rešiti probleme, v katerih se znajdejo naši soljudje, moramo naš pogled usmeriti k big picture in uvideti, da je treba k problematiki pristopati celoviteje.

Uvid v to dejstvo pa nam nekoliko preprečuje 'razkosanje etike,' ki smo mu priča danes: kadar govorimo o etiki, se samo po sebi razume, da pri tem mislimo zgolj na ljudi, zato moramo potem posebej dodati še razmisleke o 'pravicah živali' in 'okoljski etiki,' pri čemer ima slednje manjvreden položaj znotraj našega moralnega univerzuma. To dejstvo se kaže v tem, da v učbenikih in pri šolskih predmetih z naslovom 'etika' do nedavnega nikjer nismo govorili o živalih ali celo naravi kot taki.

Ko je Aldo Leopold v svojih spisih o 'Deželni etiki' govoril o 'tretjem koraku v etični sekvenci,' pri čemer je mislil na razširitev naše moralne dolžnosti do živali, rastlin in okolja kot takega (prvi korak v etiki je bilo spoštovanje zgolj družinskih in plemenskih članov, in še to po navadi samo odraslih moških, drugi pa univerzalno spoštovanje vseh ljudi, kot smo mu priča v krščanstvu), ni imel v mislih kakšne 'posebne' etike polegte, ki jo že imamo – gre za eno in isto etiko, ki jo razširimo.

Stremeti moramo torej k temu, da bo čim prej nastopil čas, ko bomo govorili o 'etiki' in 'politiki' in pri tem ne bomo imeli v mislih le soljudi, ampak tudi živali in vse okolje, s katerim smo obdani. Razmišljanje, da je treba najprej pomagati soljudem in šele potem živalim in okolju, se bo ob tem zdelo tako nazadnjaško kot ideja, da bi morali v Evropi in na zahodu dominantni svobodni odrasli beli moški najprej razmišljati o izboljšanju slabih medsebojnih odnosov in šele potem o svojem odnosu do žensk, otrok, invalidov in ljudi z drugačno barvo kože.

Ne da bi ti isti gospodje ob tem uvideli tudi, da so njihovi medsebojni odnosi tako slabi ravno zaradi izkoriščanja ter nepriznavanja pravic in moralnega dostojanstva celotnega sveta okoli sebe.

Tomaž Grušovnik, tomaz_grusovnik@yahoo.com
(filozof, Fakulteta za humanistične študije Koper in Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza na Primorskem)

Vir: revija Osvoboditev živali, april 2010