Svet je postal premajhen, da bi se lahko odmaknili na zadostno razdaljo pred škodljivimi vplivi  industrijskega »razvoja«. Niti najbolj oddaljeni kotički na Zemlji niso varni pred vdorom odpadkov, izpustov, radiacije, pred interesi kapitala, ki prej ali slej vpreže vse, kar je možno pretopiti v denar.

Zato nimamo več druge izbire, kot da se učimo odločati zase in svojo skupnost ter si nabrati moč, s katero lahko vplivamo na kar najširše okolje. Svet potrebuje množico veščih političnih akterjev z visoko osebno integriteto. Pa je politično dejavnost sploh možno združiti z osebno integriteto? Ni le možno, v razmerah, ki jih prinaša kriza trenutne ekonomije in politike, je nujno.

Politika ni zgolj to, kar se dogaja v zaprtih dvoranah med poslanci, ki jim je podeljen mandat odločanja v imenu ljudstva. Politika je naša sleherna odločitev, najsi vemo, kaj sploh hočemo v življenju, ali ne. Raven odločanja in dialoga je odvisna od tega, kako dobro se zavedamo svojih namenov in namenov tistih, s katerimi smo se prisiljeni usklajevati.

Ni potrebno študirati politologije, da se naučimo veščine odločanja in argumentiranja odločitev, tega nas najbolj nauči ulica. Toda ulica je v današnjem svetu krut učitelj, utrdi nas v zvitosti in preračunljivosti, v komolčarjenju in ostrini, iz nas naredi borce. Če si pridobimo politično moč, jo uporabljamo za varovanje strankarskih interesov v bitki proti nasprotnikom.

Spreten jezik in prebrisan um sta torej dovolj za prodorno in uspešno politično argumentiranje, nista pa dovolj za zrelo in modro odločanje. Za to potrebujemo globoko etično držo, čistost namenov, zavedanje o tem, kdaj sogovornik manipulira z nami (ali mi z njim!), kdaj rušimo, kdaj pa gradimo mostove. Potrebna je tudi nenaivnost in neustrašnost pri razgaljanju dvoličnosti, laži in prikrivanj, hkrati pa igranje z odprtimi kartami.

Pot do politične modrosti
Za izboljšanje družbe naredi več ta, ki vse življenje osebnostno raste, pridobiva vedno nove komunikacijske veščine in se aktivno povezuje z drugimi ljudmi v svoji okolici, kot ta, ki zgolj kriči na uličnih protestih, kaj vse je narobe z našo mačehovsko državo, takoj zatem pa se nesamokritično in nezavedno spusti nazaj v naročje te iste mačehe. Nisem proti izražanju mnenj na ulici, predlagam le, da gremo na ulice kot politično modri in vešči, povezani z najglobljimi potrebami in interesi naroda ter s kristalno jasnimi nameni. Le tako lahko res vplivamo na globalne strukture.

Povprečen človek je navadno dokaj etičen in premore precej osebne integitete, toda obenem je politično nekompetenten in ekonomsko neuk. Politične sposobnosti ne najdemo niti pri ljudeh z visokim moralnim vplivom. Ni neobičajno slišati izjavo: »Sem apolitičen.« ali »Držim se stran od politike.«

Z drugimi besedami: ne znam ali ne upam si vzeti odgovornosti za odločanje o našem skupnem življenju v svoje roke. Morda sem prepričan, da sem lahko politično aktiven le, če sprejmem umazano, netransparentno igro, ki prevladujejo med klasičnimi, strankarskimi politiki. Toda obstaja način, kako preseči takšno igro in postaviti političnim akterjem ogledalo.

Ste ovčka, osel, lisica ali sova?

Simon Baddeley in Kim James sta razvila opisni model političnega vedenja na osnovi: politične zavesti (vertikalna os) in osebne integritete (horizontalna os). Osi tvorita štiri kvadrante.

Spodaj levo so nesposobni osli, osebe brez politične zavesti, ki se igrajo psiholoških iger.
Spodaj desno so nedolžne ovčke, osebe brez politične zavesti, vendar z osebno integriteto.
Zgoraj levo so zvite lisice, ljudje s politično zavestjo, ki se gredo psihološke igre.
Zgoraj desno so modre sove, ljudje s politično zavestjo in visoko stopnjo osebne integritete.

V tem, kar navadno označujemo z besedo »politika«, pridejo najbolje skozi lisice. Lisice zanima moč, odlično poznajo delovanje sistema, dosega ciljev jim je pomembnejša od etike, pri tem so včasih okrutne in arogantne, globoko so prepričane, da si zaslužijo, kar zahtevajo, zmanipulirajo situacije tako, da prikrijejo lastne napake, ne zmorejo spontano izražati čustev, znajo najti slabosti pri nasprotniku in jih izkoristiti, všeč so jim situacije zmagam-zgubiš (win-loose), so preračunljive, zapustijo položaj, tik preden se pokažejo napake, ne prenesejo tega, da niso priljubljene.

Politik deli človeštvo na dva razreda: orodja in sovražnike.
-- Friedrich Nietzsche

V množici ljudi so, seveda, večinoma osli in ovčke.

Osli so brez načel, nevešči v medsebojnih odnosih, čustveno nepismeni, radi se vežejo na avtoritete, nesposobni so graditi zavezništva, sodijo stvari in se odločajo na podlagi osebnih občutkov, trudijo se biti dobri, a ne vedo, kako, trmasto vztrajajo pri svojem, tudi če vsa znamenja nakazujejo, da so v zmoti. Okrog vsake zvite lisice se neizogibno nabere truma nesposobnih oslov, ki jih lisice spretno uporabijo za uresničevanje svojih ciljev.

Ovčke so trdnih načel, a brez razumevanja namenov politike, ne znajo se povezovati v mreže in ne znajo pridobiti podpore, oklepajo se etičnih, organizacijskih in strokovnih pravil, pretirano spoštujejo racionalnost, zaupajo v strokovnjake in položaj, so lojalne in prijateljske, odprto delijo informacije, nesposobne so prepoznati dvojna sporočila in licemerstvo, v pogajalskih procesih so pasivne in se ne znajo aktivno postavljati za svoje interese – več jim pomeni to, da se izognejo konfliktu v odnosih, kot da dosežejo rezultat pogajanj. Ovčke so navadno lahek plen premetenih lisic.

Sove se zelo jasno zavedajo svojih namenov, opirajo se na zavezništva in dobro razumejo delovanje uradnih procesov, so odlične poslušalke, ljudi jemljejo resno, odprto delijo informacije, niso defenzivne, učijo se iz napak, premislijo dogodke, so lojalne in prijateljske, vlagajo v dolgoročne odnose, znajo prepoznati, kdo ve, komu je mar in kdo zmore, znajo pridobiti podporo, všeč so jim situacije zmagam-zmagaš (win-win), če niso priljubljene, to dobro prenašajo.
Ko najprej sami zase ugotovimo, kam spadamo – z obilom iskrene samokritičnosti, seveda – lahko poskusimo opredeliti še druge. Če imamo veliko značilnosti osla ali lisice ali ovčke, je to že znak, da je objektivnost naše presoje vprašljiva. Če imamo dobre namene, ne zberemo pa moči, da jih udejanjimo, in se nenehno opravičujemo, to ni ravno znak visoke integritete, kajne?

Po vsem napisanem je jasno, da je ideal predstavljenega modela modra sova. Toda do tja ne moremo priti, če niti ne vemo, kaj smo zdaj, in če se zavestno ne potrudimo, da povišamo osebno integriteto in razvijemo politično kompetentnost (sposobnost odločanja). Pri tem moramo paziti, da nas ne zanese v vrste lisic! To se pogosto zgodi mnogim, ki so že na dobri poti, da postanejo modre sove. Težko je namreč vztrajati pri osebni integriteti in igrati pošteno, medtem ko se drugi poslužujejo skrajno umazanih prijemov.

Vsakdo si želi biti moder. Tisti, ki ne zmorejo biti modri, so skoraj vedno zviti.
-- Samuel Jackson

Sova nima nobene možnosti v politični realnosti, ki je pisana na kožo lisicam. Vsekakor ne sama. Le če se sove združijo v velike jate, če pridobijo zaupanje ovčk in okužijo z osebno integriteto še osle, je mogoče pričakovati dvig politične kulture v celotni družbi. Preračunljive lisice bodo osebno integriteto objele zadnje, toda za zdravo družbo ne smemo obupati niti od njih.

Svet za prihodnost
Danes je civilna družba odrezana od političnega sistema. Politika vlada ljudem, ljudje pa se ne vpletajo, tudi zato, ker ne vedo, kako politični sistem sploh deluje. Če se v političnem sistemu že pojavi kakšna modra sova, jo ovčke in osli izenačijo z lisico in ji zato ne zaupajo, lisice pa jo z umazano igro oropajo moči ali pa jo zvlečejo v svoje vrste.

Sove se preprosto morajo povezati, da okrepijo svoj vpliv na globano politiko, ne da bi se odrekle osebni integriteti. V tem duhu deluje Svetovni svet za prihodnost (World Future Council), ki z namenom služenja interesom prihodnjih generacij združuje vplivne ljudi iz vladnih organov, civilne družbe, poslovnih sektorjev, znanosti in umetnosti. V dialogu s svetovnimi voditelji in svetovno javnostjo si prizadeva zlasti za pospeševanje uvajanja nujnih zakonov in zagotovitev podnebne varnosti.

Prava vprašanja
Sove med drugim skrbijo, da si postavljamo prava vprašanja. Od vprašanja je namreč odvisen odgovor.

V ZDA so skupino študentov ob obisku nacionalnega parka vprašali, koliko jih je že hodilo po parku. Roko jih je dvignilo le nekaj. Sledilo je vprašanje, ali bi se sprehajali, če bi bil tu Disneyev park. Večina je odgovorila pritrdilno. Iz tega bi lahko sklepali, da bi si študentje želeli zabaviščnega parka v nacionalnem parku. Toda ko so jih vprašali, ali bi se jim zdelo prav, da ga zgradijo, so vsi rekli ne. To se jim je celo zdelo škandalozno.

Razlika med sovo in lisico je, da lisica ne bi postavila zadnjega vprašanja. Zgradila bi zabaviščni park in se sklicevala na odgovor študentov, češ da vse počne z vednostjo in podporo javnosti. Prav s takimi vzvodi znajo lisice potegniti iz javnosti odgovore, ki koristijo njihovim interesom. Sove, po drugi strani, prinašajo tisto dodatno vprašanje, ki nagovarja kolektivne odgovornosti in dolžnosti.

Povprečnim ljudem, ki godrnjajo nad stanjem v svetu, postavljajo streznjujoča vprašanja, denimo: »Kaj bi naredil zdaj, če te ne bi bilo strah?« Vladam postavljajo poglavitna zaključna vprašanja: »Kaj je končni cilj rasti? Kaj je stanje družbene zrelosti? Kaj je ideal človeškega bivanja? Kateri kazalci potrjujejo, da delujemo v dolgoročnem interesu živih sistemov?«

Podjetja, organizacije in institucije sprašujejo: »Ali ste Titanik?«

Ali ste Titanik?
Poznate zgodbo o Titaniku? Gotovo, kdo je ne pozna. Pa veste, kakšen je bil varnostni sistem na tej ogromni ladji? Redkokdo ve. V »sračjem gnezdu« 20 metrov nad palubo, sta sedela izvidnika in oprezala za nevarnimi predmeti pred ladjo. Če sta kaj opazila, sta obvestila poveljniški most. Oficir je povedal kapitanu, kapitan naslednjemu oficirju, ta telegrafistu, telegrafist pa je odposlal sporočilo v strojarnico. Ker je bilo tam hrupno in vedno veliko dela, strojarji niso vedno takoj opazili telegrafa. Povrhu tega je izvidnik v Southamptonu pozabil daljnogled!

Niti ni pomembno, ali je prav vse v tej v zgodbi zgodovinsko brezhibno točno, pomembno je, kaj se lahko iz zgodbe naučimo ob vprašanju: Ali ste Titanik?
V luči zgodbe to vprašanje pomeni: Ali veste, kako daleč naprej morate videti, da lahko preprečite nesrečo? Ali se zavedate lastne velikosti in teže? Ali veste, koliko prostora in časa potrebujete, da se ustavite ali spremenite smer? Ali prisluhnete glasniku, ko vam prinese slabe novice (ali pa ga prekolnete in ustrelite)? Ali imate dovolj rešilnih čolnov tudi za potnike iz drugega in tretjega razredu (ali le za prvi razred)?

Če na ta vprašanja odgovorite negativno, potem ste Titanik.

Ključne lastnosti sov
Prvi steber družbenega vpliva in politične moči modrih sov je uvid v bistvo problemov in sposobnost formuliranja dodatnih vprašanj, ki razkrivajo bleferje. Drugi steber je pogum, da se s prepoznanimi problemi resnično spopadejo – niso torej kritiki iz fotelja, ki dobro vrtijo jezik, ne znajo pa zavihati rokavov. Tretji steber je brezkompromisna moralna načelnost. Četrti je daljnosežnost vizije znotraj izredno širokega razumevanja konteksta družbene realnosti.

Sove so drzni vizionarji, ki vedo, da je težko stvar nemogoče narediti v dveh urah, celo nemogočo stvar pa je možno narediti v dveh urah, če osvobodijo potencial v ljudeh. Ko osvobodijo potenciale in mobilizirajo skupinski pogum za ples z lastnimi zmaji, se prag možnega premakne daleč nad meje, ki si jih upamo predstavljati. Smo več, kot mislimo, da smo. Ves svet nam je bliže, kot si dopuščamo verjeti. Spremeniti ga ni tako težko, kot si morda predstavljamo.

Če bi ena sama oseba dognala, kaj je treba narediti, da rešimo svetovne težave in bi v enem tednu tega naučila drugo osebo, če bi v naslednjem tednu ti dve osebi to znanje predali še dvema osebama, štiri osmim, osem šestnajstim itn., bi v 34 tednih dosegli popolnoma vse ljudi na Zemlji. To se sliši povsem možno, toda ali je si sploh dopuščamo verjeti v kaj takega?

Začasna vozlišča v toku stvari
Potrebni premiki paradigme pogosto presegajo doseg naše domišljije in zadevajo tako globoko v nezavedno, da jih ne zmoremo videti. Najbolj ključna je preobrazba v tem, kako dojemam sebe in predmete, ki nas obdajajo. Lahko se vidimo bodisi kot trajne posedovalce stvari, ali kot začasna vozlišče v toku stvari.

Tako mi kot stvari okoli nas smo večne spremenljivke. Nič snovnega ni večno. Naš odnos do nas samih in do »naših« stvari odločilno vpliva na to, kako ravnamo s svetom in kako pravzaprav živimo.

Če vse, vključno s sabo, sprejemamo kot začasna vozlišča v toku stvari, smo kot prazen pristan, v katerega ladje priplujejo na kratko, preden se odpravijo naprej. Živimo z zaupanjem, lahkotno, radovedno, pogumno. Če se vidimo kot trajne posedovalce, smo kot prepoln pristan, v katerem ladje stojijo in nabirajo alge in školjke. Živimo nezaupljivo, obremenjeno, zaprto, prestrašeno. Grace Murray Hopper opaža, da je ladja v pristanu sicer varna, toda ladja ni narejena zato, da stoji v pristanu.

Skratka, ni lahko postati politično ozaveščena modra sova, saj to terja globoko osebno prelevitev, opustitev oslovske, ovčje, lisičje kože, globok duhovni preskok.

Živimo v stoletju, ko bedak ustvarja mnoge bedake, modrec pa, žal, le nekaj modrih ljudi.
-- Lichtenberg

Star pregovor pravi, da konja lahko pripelješ do vode, ne moreš pa ga prisiliti, da jo pije. Podobno modre sove lahko postrežejo družbi z genialnimi rešitvami, ne morejo pa pričakovati, da jih bo družba sprejela. Zato je ena ključnih lastnosti sov strpnost. Sova se ne bo razbesnela na ljudi, ki jih vodi, temveč bo ponižno ponovila Gandhijeve besede: »Poglej, tja gre moje ljudstvo. Sem njihov vodja, torej jim moram slediti.«

Nara Petrovič