Kako aktivirati aktiviste, intelektualce, alternativce, marginalne skupine, levičarje, liberalce in vse tiste, ki se imajo za angažirane?

Naslov prispevka je pravzaprav retorično vprašanje in je namenjeno razmisleku o problemu, s katerim se že dlje časa ukvarjam. Sprašujem se o vzrokih pasivnosti, ignoriranja, sprenevedanja, predvsem pa nekritičnosti in neaktivizma, tukaj, v tem slovenskem prostoru.

Nekdanji optimizem me je po mnogih izkušnjah že zdavnaj minil, je zamrl, a kljub temu me še vedno žene nekakšno upanje brez razloga ali morda iz upora, ki mi ne da, da bi odnehala, se prepustila, vdala, prilagodila ali nekritično sprejemala kar se mi ponuja.

Ne bom teoretizirala, niti ne bom uporabljala ali si sposojala konceptov, ampak bom preprosto opisala doživljanja in podala svoja razmišljanja, ki so v teh dneh, zaradi vseh dogajanj povezanih z našim društvom, še bolj intenzivna in morda še bolj radikalna. Zato ne bom pomišljala uporabljati tudi imen za bolj neposreden prikaz tega kar nameravam povedati.

Upam, da tisti, ki se boste v tem prepoznali, ne boste užaljeni in mi takoj zamerili, ampak boste najprej razmislili, zakaj to govorim in preverili ali morda to tudi drži. Seveda, pa bi bila najbolj vesela, če bi se potem tudi kaj premaknilo, spremenilo. In pri vsem tem dolgem uvodu vam lahko povem, da gre za prošnjo in upanje, da se boste odzvali.

Morda je najbolje, da sem zelo osebna, da iz t.i. subjektivne pozicije podam sliko, ki jo vidim. Verjetno me vsi bolj poznate kot predsednico YHD, čeprav sem zaposlena kot vodja programa Neodvisno življenje hendikeprianih. Izvajalci v društvu smo programsko plačani s strani MDDSZ. V društvu pa sem tudi zadolžena za t.i. stike z javnostjo, zato sem tudi na nek način najbolj vidna in izpostavljena, a je za mano cel tim sodelavcev, ki počnejo tiste druge, meni ne tako ljube, računovodsko, administrativno, birokratske posle.

Te dni sem vas in številne predstavnike institucij, poslanke in poslance, Vlado, medije in drugo zainteresirano javnost bombardirala s pismi uporabnikov osebne asistence in dopisi, ki opozarjajo na kritično dogajanje v našem društvu. Grožnja, da ob neodobritvi sredstev s strani FIHO, izgubimo delovna mesta osebnih asistentov/k, izgubimo zaposlitev tudi mi, izvajalci in zaposleni na društvu, ogrožena so delovna mesta tistih uporabnikov, ki jim je osebna asistenca nujna pri opravljanju svojega dela ter nenazadnje vseh 103 uporabnikov, ki smo življenjsko odvisni od vsakdanje pomoči.

Ta zgodba se ponavlja bolj ali manj intenzivno že deset let in zato nam potrpljenje počasi popušča. Na začetku smo bili dobronamerni, misleč, da ljudje niso še dovolj obveščeni in osveščeni, da politiki potrebujejo le dovolj informacij in ustrezne argumente, ki jim bodo služili za podlago pri sprejemanju ustreznih ukrepov in oblikovanju novih politik na tem področju. A se izkaže, da vse tisto kar je nam pomembno in primarno, vse kar mora izhajati iz zagotavljanja človekovih in državljanskih pravic, ni nujno ali je celo v nasprotju z interesi oblikovalcev politik.

Kot dijakinja Srednje ekonomske šole sem že v tretjem letniku začela obiskovati predavanja profesorja Rastka Močnika na Filozofski fakulteti, od 19.00 do 21.00 ure. Vsak prevoz iz Kamnika, živela sem namreč v Zavodu za invalidno mladino, v Ljubljano sem si morala posebej izboriti. Prepričana sem bila in verjela sem, da se da s trdnimi argumenti vse stvari premikati v pravo smer. Danes se mi je veliko takratnih iluzij razblinilo, zbledelo.

Bila sem angažirana v raznoraznih takratnih aktivističnih dogodkih, zasedba Metelkove je le eden od teh, pa prve gejevske parade, kjer nas je bilo več heteroseksulcev kot istospolno usmerjenih, številne ekološke akcije, begunci, Romi, protesti za in proti, organizirani s strani različnih družbenih skupin. Dobivali smo se bolj ali manj isti ljudje, iste »face« in vse bolj mi je postajalo jasno, da je mnogim takšno angažiranje del »imagea«, nekakšna poza, ki pa v vsakdanji praksi nima svojega nadaljevanja in konsistentnosti.

Veliko jih je bilo, ki so nosili »bulerje« in so jih danes zamenjale kravate, postali so resni, uglajeni, streznili so se, soočeli so se z realnostjo vsakdanjega življenja in se temu primerno konformirali in prilagodili. Svoje službe so si pridobili v institucijah kot npr. Mirovni institut, Umanotera, PIC, CNVOS, naj mi oprostijo tiste institucije, ki jih nisem naštela in so bile ustanovljene z namenom »krepitve« dialoga med nevladnim in vladnim sektorjem, med civilno družbo in državo.

Potrebno se je vprašati čemu so namenjene, komu služijo in kaj naredijo. Morda je takšno le moje mnenje, a    o okrepljenem dialogu ali o upoštevanju različnih mnenj ni ne duha ne sluha. Ni malo niti takih, ki so že zdavnaj pridobili doktorat, postali asistenti na fakultetah ali uspešno nadaljujejo svojo akademsko kariero na tem ali onem inštitutu.

Kaj hočem pravzaprav s tem povedati in kaj želim izpostaviti?

Gre za nadaljevanje mojega razmišljanja iz pisanja o smiselnosti in vsebini ratificirane Lisbonske pogodbe s strani naših poslank in poslancev. Seveda je najlažje kar lahko opozicija počne in dela, da preprosto kritizira Vlado, nenazadnje je to tudi njena naloga in dolžnost, a pri tem je potrebno biti dosleden in v skladu s samim seboj ter nenazadnje je modro ob tem predlagati tudi ustrezne alternative.

A ne smemo pozabiti in jaz to vsekakor nisem, da so bili le-ti pred to Vlado, že na Vladi; imeli so moč, oblast in možnost, da kaj naredijo. Iz osebnih izkušenj, ki so dokaj pestre in bogate pa lahko povem, da ni bilo kaj dosti bolje. Vsaj ne v kontekstu področja, s katerim se ukvarjam in kjer sem angažirana; področje socialnega varstva in človekovih pravic, ki naj bi bilo celo prioriteta ali temeljno področje za t.i. levo usmerjene stranke. Pa skrb za ohranitev socialne in pravne države ter prizadevanje za enake možnosti, ki so na vrhu prioritet le v predvolilnem času.

NVO so z mojega vidika veliko prekratke v svojem delovanju, obremenjene predvsem s tem kako bodo obstale in mnogokrat pozabijo komu naj bi služile ter kaj so njihove naloge in dolžnosti; ne le lepo opremljena pisarna, ne le izvajanje svoje dejavnosti, ampak tudi politično udejstvovanje ter sooblikovanje ukrepov. Ne zdi se jim primerno ali pa sploh pomembno izpostavljati se več kot je potrebno in obdelovanje lastnega vrtička, raje se prilagodijo in pokorijo zahtevam financerjev, ki jih vse bolj stiskajo v kot z neumnimi administracijskimi in birokratskimi zahtevami.

Mnogi so se za udobje, lagodnost in varnost odrekli idealom z opravičilom, da je to del mladostniškega obdobja, ki ga gre prerasti. Preprosto so se uklonili in pokrili gospodarjem in le tu in tam skočijo na kakšen shod ali podpišejo priložnostno peticijo; iz nostalgije, zaradi slabe vesti ali, da pokažejo, da so še vedno na liniji.

V YHD smo že večkrat imeli proteste proti nenamenski porabi javnih namenskih sredstev, da bi opozorili na kolizije interesov, invalidske monopole, na nedopustnost sistemskih diskriminacij in predvsem za pridobitev ter priznanje pravice do neodvisnega življenja, do osebne asistence. A pri teh protestih so se nam pridružili le redki posamezniki (če so že utegnili), nikoli pa nobena druga skupina, ki bi se prepoznala v tem kar zagovarjamo in zastopamo, nobeden, ki bi se bil pripravljen boriti skupaj za vrednote vseh.

Čeprav moram reči, smo to pričakovali, nikakor ne kot vračilo usluge, ampak kot naravno in logično dejstvo, da se vedno zavzemamo za univerzalne človekove pravice, ki zadevajo vse marginalne skupine, manjšine, posameznice in posameznike. Kljub pestrosti vsakega protesta, pa je udeležba številčno bila dokaj skromna in običajna medijska interpretacija dogodka, ki jo politiki z veseljem kupijo in si s tem umijejo roke je ta, da gre le še za en spor med invalidi, za denar, kaj pa drugega.

Novinarji odkrito priznavajo, da se te teme ne želijo dotikati, ker je neproduktivna, nehvaležna, politike pa ne zanima ali bolje se kar postavijo na stran močnejših, ker je to področje na katerem se lahko opečejo in ne prinaša političnih točk, prav nasprotno. Moja plača znaša 900 evrov (po izobrazbi sem uni. dipl. filozofinja in soc. kulture) in je dovolj velika, če jo primerjam s plačo 410 evrov, ki jo lahko nudimo našim asistentkam in asistentom. Postavljena sem v več vlog.

Vlogo uporabnice, hendikepirane ženske, ki se bori za ohranitev storitve osebne asistence ali bolje priznanje pravice do osebne asistence, ki mi predstavlja osnoven pogoj za življenje. Vlogo delodajalke, odgovorne za 95 zaposlenih osebnih asistentov in sedem izvajalcev, z letnim proračunom milijon evrov, kar predstavlja veliko odgovornost. Osebni asistenti in asistentke so zaposleni preko programov subvencioniranih zaposlitev v okviru aktivne politike zaposlovanja (APZ) preko Zavoda RS za zaposlovanje.

T.i. dolgotrajno brezposelni, na katere se sindikati ne spomnijo/spomnite in jih ne predvidijo/predvidite v svojih aktivnostih. A prav ti predstavljajo heterogeno skupino, tako po izobrazbi, starosti, socialnem statusu…, ki je še posebej ranljiva in nezaščitena z vidika delovne zakonodaje. Tako sem postavljena tudi v vlogo nekoga, ki se zavzema za izboljšanje njihovih delovnih pogojev in plač. Vse to je v neki običajni organizaciji logičen konflikt interesov in nezdružljivost funkcij ali vlog. Pri nas pa moramo oz. bolje smo primorani k uravnovešanju in združevanju teh različnih ali nasprotujočih si interesov.

A v nekem smislu lahko pravzaprav ugotovimo, da ne sme biti konflikta v interesih, saj je v interesu vseh treh vpletenih, uporabnikov, izvajalcev ali delodajalcev in asistentov, da gredo stvari vsem na bolje. Kot delodajalcem nam mora biti dolžnost tudi skrb za pravice in dobre pogoje delavcev, saj drug drugega potrebujemo in smo v soodvisnosti. Nemalokrat pa sem primorana tudi v nekakšno vloge socialne delavke, psihologinje, zagovornice, ne le za uporabnike, kot bi bilo pričakovati, ampak tudi za zaposlene.

Ne smemo izstopiti ne glede kako se nam politika gabi. Ne smemo se umikati iz polja političnega, ne smemo utihnit, bežati, se ukloniti. Moramo biti prisotni in jaz bom. Včeraj sem bila v Državnem zboru in g. Brenčič ni hotel govoriti z mano, ker naj bi bila cinična v pismu, ki sem mu ga poslala, a pri tem je pozabil, da že deset let poudarjamo iste stvari, predlagamo rešitve v obliki amandmajev in pobud, ki so gladko ignorirane. Tudi ga. Tavš je dejala, da je na naši strani, karkoli to že pomeni, a se ji obrača želodec ob mojih e-mailih.

Ne znam si pojasniti kaj jo ali jih tako vznemirja; ali so to zgodbe uporabnikov, ki opisujejo njihovo kruto vsakdanjost, s katero se spopadajo, ali pa morda dejstva, ki so za poslance in poslanke ter druge pristojne, obremenjujoča. Lepše in lažje je verjeti, da se dela le dobre stvari. Očitno je, da politike moti, če jih nadlegujemo in opominjamo kaj je njihova dolžnost in zakaj so tam kjer so, da niso sami sebi namen, da delajo za nas, da nam morajo odgovarjati in biti odgovorni.

Kot predavateljici na Fakulteti za socialno delo imam tudi izkušnjo, ki je pravzaprav pričakovana, da na fakulteti potekajo številni konflikti in so močna razmerja gospostva, tekmovalnosti, a prav na poseben način. Ko sem začela predavati mi je bilo rečeno, naj bom prizanesljiva do študentov, naj nikar ne zahtevam preveč, kajti nekateri so zelo obremenjeni in jim ne gre postavljati prevelikih zahtev. Iz tega sklepam, pa tudi videti je tako, da se sklepa neke kompromise in se vzdržuje idilično stanje, harmoniično ravnovesje, kjer vsak dobi tisto, kar potrebuje.

Študentje diplomo, ki jim odpre pot k boljši zaposlitvi ali začetku kariere, profesorji pa plačo itak, pozicijo, ugled, reference, raziskave in moč. Oboji pri tem pridno zbirajo točke, kot v megamarkitih, ki jim odpirajo nove možnosti in napredovanje. Npr. tako socialni delavci/delavke lahko postanejo direktorji DSO, CSD ali ugledni člani Socialne zbornice. Prijazni profesorji imajo več študentov, več točk, boljši in večji ugled. Kakor, da ni Univerza kraj, kjer bi se moralo strmeti k vednosti; ali še ena mojih iluzij.

Nobenemu se ne da več boriti, se izpostavljati. V Sloveniji imamo vse več institucij, ki naj bi ščitile človekove pravice, naj bi se borile proti različnim oblikam diskriminacije, se zavzemale za enake možnosti in enakopravnost  ter kar hočete še v tej variaciji. Ko pa se prosi za konkretno pomoč, pa se le redko kdo odzove. Pika na i je, ravnokar proglašena varuhinja pravic gledalcev, »kr neki«.

Poznam veliko zgodb mlajših posameznikov, ki so zaradi svojega hendikepa obsojeni, da živijo v domovih za ostarele. Zgodb oseb, ki so izpostavljene hudim diskriminacijam in poniževanjem zaradi intelektualnega hendikepa, žensk, ki doživljajo nasilje in drugih nedopustnih ravnanj, ki žalijo dostojanstvo ljudi. Ne gre za to, da se o tem ne ve in se le redko kdaj o tem spregovori, a se takšna ravnanja sistemsko vzdržuje in tolerira, za kar ne sme biti nobenega opravičila.

Tisto kar ne morem sprejeti, za kar sem danes tukaj je, da tisti, ki se imamo ali se predstavljamo za borce, alternativce, levičarje, liberalce in drugo podobno v tej seriji, naredimo odločno premalo, ste se vdali, prepustili resignaciji, morda zaradi tega, ker se zdi, da je vse zaman, z izgovorom, da ste utrujeni in da ste svoje že naredili. Ravno to pa je tisto, kar se pričakuje, želi; da se naveličamo in ne borimo več, da se prepustimo voditi in usmerjati vse bolj prijaznim gospodarjem s socialnim čutom in humanostjo ter pripravljenostjo na dialog, ki pa je vedno že v naprej usmerjen in določen.

Danes ni neposrednega sovražnika, ki bi ga bilo moč identificirali, so pravniki, pogodbe, dokumenti, postopki, ki te izčrpajo preden lahko prideš do možnosti reševanja težave. Zato sem preštudirala Lizbonsko pogodbo in sem o njej pisala v treh prispevkih.

Zdela se mi je pomembna tema, ki bi morala priti v javnost, saj govori o naši prihodnosti. Tema o kateri bi se moralo razpravljati ali pa bi o njej morali govoriti vsaj t.i. intelektualci, razni kritiki in podobni oblikovalci mnenj, ki se venomer znajo oglašati in podajati svoje mnenje, pa novinarji in še bi se našlo, če že od politikov ni pričakovati, da bi jo vsaj prebrali. Pa nič. In sedaj kakor, da vse to ni več pomembno, ker je bila ratifikacija že potrjena. A prav kmalu se bo pokazalo, da temu ni tako. Žal bo za nekatere stvari takrat prepozno. A tudi to se zdi da je del slovenske politične folklore.

V novembru sem se udeležila delavskih demonstracij, žal sem bila tam le pol ure, saj sem kmalu postala ledena kocka. Zdi se mi poniževalno, da je letni izkupiček teh demonstracij 5 ali 10 evrov k plači. Mislim, da je treba stvari zastaviti bolj radikalno, spreminjati gosposka razmerja, ki se jih ne sme dopuščati.

Elena Pecaric YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
Neubergerjeva 7
SI-1000 Ljubljana
t: +386 (0)1 521 22 77; f: +386 (0)1 521 22 88
www.yhd-drustvo.si
www.handyworld-si.com