Iskanje Božje hiše

Zberi ves pogum in skoči. Še vedno boš obstajal, toda na tako nov način, da ga ne boš mogel povezati s starim. Popolnoma druga pot. Stara je bila tako ozka, tako majhna, tako nepomembna, in nova je tako prostrana. Iz male rosne kaplje postaneš oceanska.

A še rosna kaplja, preden zdrsne z lotosa, zatrepeta za trenutek, se poskuša obdržati še malo dlje, saj vidi ocean... enkrat ko bo padla z lotosovega lista bo izginila. Ja, na nek način je ne bo več, kot rosna kaplja bo izginila. Toda to ni izguba. Ocean bo. Toda vsi oceani so omejeni. Le ocean eksistence je neomejen.

Mnogokrat sem že govoril o čudoviti pesmi Rabindranath Tagoreja. Pesnik je iskal Boga milijone življenj. Včasih ga je videl, daleč stran, blizu zvezd in napotil se je tja, toda do tačas, ko je dosegel tisto zvezdo, se je Bog že premaknil na drug kraj. On pa je še naprej iskal in iskal – bil je odločen, da bo našel Božje bivališče – in presenečenje vseh presenečenj, nekega dne je vendarle našel hišo, na katere vratih je pisalo: »Božji dom.«

Zamislite si njegovo ekstazo, zamislite si njegovo radost. Stekel je po stopnicah in že je hotel potrkati na vrata, ko je njegova roka zamrznila. V njem se je porodila misel: »Če je na katerikoli možen način tole zares dom Boga, potem sem končal, moje iskanje je končano. Poistovetil sem se s svojim iskanjem, s svojo nalogo. Nič drugega ne poznam. Če se vrata odprejo in se bom soočil z Bogom, sem končal – iskanja je konec. In kaj tedaj?«

Stresel se je od strahu, si sezul čevlje in se odtihotapil nazaj s čudovitih marmornatih stopnic. Bal se je, da bi Bog mogoče odprl vrata, čeprav ni potrkal. In potem je stekel kolikor je mogel in kot še nikoli ni tekel. Mislil je, da je tekel proti Bogu najhitreje, kot je mogel, toda tistega dne je tekel, kot ni tekel nikoli do tedaj; ne da bi se ozrl. Pesem se konča, »Še vedno iščem Boga, vem kje je doma, zato se ga izogibam in iščem povsod drugje. Vznemirjenje je veliko, izziv je velik in moje iskanje se nadaljuje. Bog je nevarnost – moj jaz bo izbrisan. Toda ker vem, kje živi, se zdaj ne bojim več niti Boga. Ko sem pustil za sabo njegov dom, sem ga začel iskati po celem vesolju. A globoko v sebi zdaj vem, da ne iščem Boga; da iskanje le hrani moj ego.«

Rabindranath Tagore navadno ni povezan z vero. Toda le religiozen človek neznanskih izkušenj lahko napiše tako pesem. Ni navadna poezija; vsebuje tako veliko resnico. Situacija je taka: blaženost ti ne dovoli obstati; izginiti moraš. Ravno zato ne vidite mnogo blaženih ljudi po svetu. Bridkost hrani tvoj ego – zato vidiš toliko nesrečnih ljudi po svetu. Osnovna, centralna točka je ego.

Za realizacijo dokončne resnice moraš plačati ceno – in cena ni nič drugega kot ego. Torej, ko tak trenutek nastopi, ne oklevaj. Plesoč, izgini... z velikim smehom, izgini; s pesmijo na ustih, izgini.

Osho Transformation Tarot, karta 46
prevod: Polona