Motnje hranjenja postajajo vse pogostejša bolezen, za katero trpijo predvsem dekleta v osnovni šoli

Motnje hranjenja so zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter nesprejemanja samega sebe. Oseba, ki trpi zaradi motenj hranjenja, izraža svoje čustvene težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano v globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali zavračanje hrane postane izraz osvoboditve bolečih in neprepoznanih notranjih čustev.

V osnovi to niso motnje v hranjenju, marveč motnje v sprejemanju samega sebe. Mladostniki, ki imajo motnjo hranjenja, se doživljajo grde, nesposobne, neuspešne. Nikoli niso zadovoljni s seboj, čeprav določeno, zadano si nalogo, še tako dobro opravijo. Ker niso zadovoljni sami s seboj, so nesamozavestni, se ne spoštujejo in imajo slabo samopodobo.

Motnje hranjenja moramo razlikovati od motenj prehranjevanja, ki veljajo za nekakšno predstopnjo motenj hranjenja, vendar ni nujno, da se v njih tudi razvijejo. To je podobno kot pri boleznih odvisnosti. Če nekdo kadi marihuano, ni nujno, da bo začel uživati tudi heroin. Vsi tisti pa, ki uživajo heroin, so predtem kadili marihuano. Med motnje prehranjevanja sodijo neustrezne prehranjevalne navade, kot so neredno hranjenje, pogosto nihanje telesne teže zaradi različnih diet, uživanje zgolj določene vrste hrane (neuravnotežena prehrana) in podobno. Motnje prehranjevanja niso nujno znak duševne motnje. Tako ni iz trte zvito priporočilo, da je treba vsaj trikrat na dan jesti uravnoteženo in raznoliko hrano.

Vloga družine pri razvoju človekove osebnosti je pomembna in nesporna. Družina ne daje otroku na pot v življenje le genov in enkratne, samo zanj značilne dedne dote, v kateri se zlivajo izviri številnih prejšnjih generacij, temveč ves čas skupnega življenja dejavno usmerja razvoj njegovih lastnosti in značilnosti, ki odločajo o duševnem zdravju. Posamezni vplivi družine na otrokov duševni razvoj se prepletajo, povezujejo, seštevajo, vzajemno spodbujajo ali ovirajo. Eni so pomembnejši v enem obdobju razvoja, drugi v drugem, eni so bolj odvisni od zunanjih dogajanj, druge bolj usmerjajo notranje značilnosti družine.

Njihovo skladno dopolnjevanje, ki upošteva otrokove naravne "biološke" lastnosti in se jim prilagaja ter je hkrati v skladu s širšimi, sociokulturnimi tokovi, zagotavlja ustrezno izhodišče za razvoj, ki vse bolj poteka tudi zunaj družinskih meja. Nedvomno na otrokovo duševno zdravje vplivajo tudi številni dejavniki, ki niso povezani z družino. Hkrati s potekom njegovega osamosvajanja jih je vse več in so čedalje močnejši, ko se širi njegov življenjski prostor. Zanj so tudi vse privlačnejši, zato so v posameznih razvojnih obdobjih celo marsikdaj odločilnejši od neposrednih družinskih napotkov. Toda tudi za srečanje z njimi ga je po svoje pripravila družina. Od vsega, kar je doživljal v njej, je odvisno, kako te dejavnike sprejema in zavrača, se z njimi bogati in dopolnjuje, ali pa se jim izpostavlja v svojo škodo in se jim nemara tudi pusti premagati.

Funkcionalna družina ima takšno strukturo in v njej potekajo takšni čustveni procesi, da v družini ni simptoma. Ko govorimo o družinski strukturi, imamo v mislih njeno sestavo, organizacijo podsistemov (starševskega, partnerskega, sorojenskega itd.), hierarhijo in razporeditev moči. Pri čustvenih procesih najlažje opazujemo funkcionalnost družine pri uravnavanju medsebojne bližine in oddaljenosti (ter kako se člani pri tem sporazumevajo). V funkcionalni družini je hierarhija jasna, meje med podsistemi so določene. Funkcionalna družina je torej tista, ki ne kaže simptomov ne na telesni ne na duševni ravni njenih članov in je ustrezno vpeta v sociokulturni okvir družbe, v kateri živi.

Nega, varovanje in zaščita so osnovne naloge, ki jih prevzame družina v svoji odgovornosti za otroka. Samo če so te naloge opravljene, je možen zdrav razvoj otrokovih potencialov. Družina je prvo ogledalo, v katerem otrok zazna obrise svoje podobe. Iz družinskih odnosov črpa svoje občutje vrednosti in v njih gradi svoje samospoštovanje. Njegova samopodoba dobiva zanj značilne poteze tudi pozneje, a tudi te so odvisne od prvih predstav o sebi, ob pomoči katerih je začel v družini razvijati odnos do sebe in do vsega, kar mu je v življenju pomembno.

Družinski odnosi so osnova vseh poznejših odnosov. Čustvene izkušnje iz njih usmerjajo tudi poznejše emocionalne navezave. V družini se otrok uči prisluhniti čustvu v sebi, ga izraziti, deliti z drugimi, v drugem priklicati emocionalni odziv. Od tega, kako se v družini odzivajo na njegova sporočila o čustvih, je odvisno, ali jih bo sprejemal tudi sam, jih sprostil in vključil v bližino, ki jo deli s tistimi, ki so zanj pomembni, ali pa jih bo zatiral, dušil ter jih kratil sebi in drugim.

V družini se začne razvijati odnos do drugih. Otrok se v interakciji z najbližjimi uči komunikacije, vzpostavlja stik, sporoča o sebi in sprejema sporočila drugih. Uči se abecede prve socializacije, da se bo znal sporazumevati, vključevati, izraziti svoje težnje in potrebe, širiti svoje zanimanje, zaznati in smiselno zbirati usmeritve drugih. Zaupanje v sebe širi v zaupanje v druge in nasprotno.

Vir: druzina.enaa.com