Po smrti risinje in njenih treh mladičev iz Kočevskega, sedaj poročamo o najdbi še ene poginule starejše risinje v bližini Travnega dola pri Uršnih selih (NM) v začetku oktobra. Na pobudo članov »Strokovne komisije za podporo pri načrtovanju upravljanja z velikimi zvermi« na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje že potekajo dogovori o možnih ukrepih za preprečitev ponovnega izumrtja risa pri nas.

Risinja, ki je bila najdena na območju Travnega dola, je bila že nekaj časa mrtva, zato je bilo njeno truplo deloma že razpadlo. Po pregledu le-tega so strokovnjaki na Veterinarski fakulteti izključili mehanske poškodbe ter strelne rane, žival pa je bila negativna tudi na trihinelozo in črevesne zajedavske bolezni. Bila je shirana, truplo je tehtalo le 10,5 kg. Natančnejši vzrok podhranjenosti in smrti zaradi napredujočih procesov razpadanja ni bilo možno ugotoviti.

O smrti z ovratnico opremljene risinje z Velike gore in njenih treh mladičev smo poročali že v začetku septembra. Vzrok smrti risinje je bil po preiskavah Veterinarske fakultete gnojna pljučnica, ob močni izčrpanosti in garjavosti živali, ki sta skupaj z nedavno brejostjo risinje pripomogli k zmanjšani odpornosti organizma ter posledično večji dovzetnosti za okužbe.
V kolikšni meri bi lahko na njuno smrt vplivalo parjenje v sorodstvu, ni mogoče zanesljivo trditi. Smo pa z genetskimi analizami že potrdili, da je bilo pri risinji z Velike gore parjenje v sorodstvu izrazito. Podobno sicer velja za večino risov v Sloveniji danes.

Genetske raziskave, ki smo jih do sedaj opravili, so pokazale, da se je stanje poslabševalo z vsako naslednjo generacijo od ponovne naselitve treh parov risov leta 1973. Danes so si vsi risi pri nas v povprečju med seboj že tako sorodni, kot da bi si bili bratje in sestre. Glede na majhno število naseljenih živali, so težave zaradi parjenja v sorodstvu pričakovane. Ker je praktično nemogoče, da bi ta populacija risa v kratkem uspela vzpostaviti povezavo in genski pretok s katerokoli drugo populacijo risa, je trenutno edina možnost, da se zmanjša posledice nadaljnjega parjenja v sorodstvu, dodatna naselitev posameznih risov iz drugih populacij (»osvežitev krvi«). Kot kažejo tudi ti zadnji primeri najdenih poginulih risov, je časa za takšen ukrep verjetno vedno manj.

Zaradi tega so na pobudo članov »Strokovne komisije za podporo pri načrtovanju upravljanja z velikimi zvermi« na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje že stekli dogovori o možnih ukrepih za preprečitev ponovnega izumrtja te največje predstavnice družine mačk pri nas. Pričakujemo, da bo prvi osnutek načrta nujnih ukrepov v sodelovanju z lovskimi organizacijami, ki pri takšnih aktivnostih seveda igrajo ključno vlogo, pripravljen v naslednjih mesecih.

Skupina za ekologijo živali, Biotehniška fakulteta (BF)

Inštitut za zdravstveno varstvo in gojitev divjih živali, rib in čebel, Veterinarska fakulteta (VF)