Piše: Marko Pogačnik

Ljudje se množično navajamo na stanje odtujenosti. Živimo v stanovanjskih soseskah popolnoma odvisni od dovajanja vode, hrane in energije. Zrak, ki ga dihamo, in sončna svetloba postajata zadnji vir človekovega neposrednega stika z naravo.

Na ta način postajamo strašno ranljivi. Preveč smo odvisni od vnanjih dejavnikov. Če pride do najmanjših motenj napajanja z energijo, se znajdemo na robu krize. Niti ne pomislimo več na možnost, da bi bil lahko vir vsega dobrega znotraj Zemlje in da je potrebno varovati tudi pokrajine, ki niso kdo ve kako darežljive s sadovi življenja, so pa varuhinje energijskih izvirov, iz katerih se življenje napaja. Puščave, pustinje in močvare zagotavljajo avtonomne, od zunanjih dejavnikov neodvisne vire življenjskih sil.

Z vidika neomejenega širjenja civilizacije, se puščave zdijo čista potrata prostora. Neuporabne so za poljedelstvo, za naseljevanje, celo za turizem se jih komaj da vnovčiti. Tokratno Minuto za Zemljo pišem nemudoma po vrnitvi iz PalestineIzraela, iz pokrajine ob Mrtvem morju. Gre za potencirano puščavsko okolje. Mrtvo morje samo je puščava, saj je tako slano, da v njem ne zdrži nobeno živo bitje. Poleg tega je obrobljeno s skalno puščavo, ki je do živih bitij skrajno negostoljubna.

In vendar sem se v svoji delavnici ob Mrtvem morju ukvarjal prav s temelji življenja. Skupaj z udeleženci, Izraelci, smo dvojno puščavo Mrtvega morja spoznavali kot pokrajino, ki smrt povezuje s ponovnim rojstvom. Pri puščavah je razkorak med fizično realnostjo in njenim energijskim bistvom najbolj očiten. Navidezno praznino puščavskega prostora dopolnjuje izjemna življenjska moč. Govorimo lahko o življenju pred življenjem. Preden lahko življenje razprostre svoj bujen cvet, mora Zemlja nekje na svojem površju koncentrirati potrebne sile.

Puščave, močvirja, gorska skalovja, oceanske globine in podobne pokrajine so neogibno potrebne, da bi Zemlja lahko vzdrževala polnost življenja tam, kjer je ta dobrodošla in potrebna. Govorimo lahko o energijskih pokrajinah, pokrajinah, ki so sposobne črpati arhetipske sile Zemlje iz njenih globin in jih koncentrirati na površju planeta. Življenju na Zemlji zagotavljajo temelj.
V tem tiči razlog, zakaj je potrebno spremeniti odnos do navidez nerabnih pokrajin kot je denimo pri nas pustinja Krasa, povezana z razvejano temo njegovega podzemlja. Dolina zgornje Kolpe je drug primer pokrajin, ki slovenski prostor zalagajo s primarno energijo. Sem spada tudi močvirnati svet na področju tromeje med Hrvaško, Madžarsko in Slovenijo.

Šempas, 12. aprila 2006 Marko Pogačnik

Vir: http://www.gibanje.org