Počutila sem se kot talka pred mogočnimi vrati
življenja, z občutkom začasne nesmrtnosti.
Tam so bile stvari, ki so nosile svoj odpor
v sebi. Bile so brez besed, le vonj po času
so imele. Bile so vseh starosti.
Tam so stale ograje, ki ne ogradijo
odtekanja let; pregrade, ki ne zaustavijo človeka.
Stala sem pred betonskimi stavbami,
ki nosijo zle usode mnogih ljudi v sebi,
okrašene s cvetličnimi lončki po balkonih.
V njihovi notranjosti visijo obleke
s praznimi žepi in šatulje z zlatnino.

V njih je mnogo pokončnega in ležečega.
Vse stvari so od človeka ločljive.
Njihova zunanjost ne soglaša vedno
z notranjostjo; mnoge stvari so videti
lepše, kot sta njihova vsebina in namen.
Vse pa se borijo s časom, ki jim vdira
v notranjost in v človeško dušo.
Ko hočem izgrebsti izpod trhlih desk
kakšen nasmeh časa, mi te dajejo razumeti,
da nikoli niso vedele za skrivnosti pomladi
in da nikoli niso imele sonca in vetra v laseh.
Lepega dne so pristale v leseni omarici
in se lepijo ob ličinke lesa. Neverjetno,
kako so podobne človeku, ki jim vdano služi!