In šel je revež skozi
atomski vek.
Peljal se je v avtu, z dobro
glazbo na radiju.
Prižgal si je cigareto in veselo zrl predse.


Veselil se je, da bo
opravil nalogo, zaradi
katere se je znašel na
čudovito privlačnem asfaltu.
Prihaja na cilj, obdaja ga ugodje.


Stopi iz avta in hoče
vdihniti svež zrak brez tobaka.
Seže v žep in skuša najti
škatlico s cigareti. Ne najde
je takoj in že je nervozen.


"Gospod, jaz doma iz Poljske,
jaz invalid, jaz rišem dobre
slike. Samo poglejte, kako so
dobre. Zelo poceni." - se je
zaslišalo kot strela z jasnega.


Popolni svet se je v
trenutku razblinil. Sledil
je medel odgovor:"Jaz nimam denarja!"
"Nimam časa!" "Imam opravke!"
Vzame mobilnik in začne telefonirati.


Invalidni umetnik nekaj
časa gleda z iskrico
upanja in z listkom v roki, na
katerem je v slovenščini napisano
kdo je, kaj je in kaj želi.


Počasi se umetnik umika,
kadilec vztraja v odločitvi,
nekaj je v zraku,
kdo bo koga, kdo se bo prej
zlomil. Končno, ufff!


O, ne! Spet si se zafrknil!
Zakaj mu nisi stisnil pet eurov
za eno pivo. Sedaj boš premišljeval,
ali bi mu moral pomagati ali ne.
Sedaj pa imaš!


Vse je ok! Prav sem reagiral.
Morda je bil falot, čeprav nima
prstov na levi roki. Gotovo je
že dolgo časa invalid in zna s tem
živeti.


Kaj pa ti veš o ljudeh.
Nikoli ne moreš vedeti.
Veš, da je prav, da se pomaga
ljudem v stiski. Ni važno, ali
je res ali ne.


Pa saj sem tudi jaz
revež. Jaz sem se boril in
preživel preizkušnjo, ki sem
jo moral. Morda je sedaj on
na vrsti, da to preživi.


Saj so tudi tebi drugi
pomagali. Ja kje pa živiš!?
Kar spomni se, kako si se
počutil. Bil si kot kup nesreče,
ki ne ve ne kod ne kam.


Oh, spomnim se, prijatelj mili,
oh, spomnim se. Da, bil sem eden
izmed njih. Tja sem padel iz velike
višine. Nisem mogel verjeti. Bil
sem ponižan do peklenskih globin.


Tale umetnik je bil hraber.
Sam nisem bil takšen. Kakšno
željo po življenju sem v njem
občutil! Pa kaj mi je bilo!? Živci, da
živci so bili.


Pridite, reveži! Pridite kruljavi,
hromi, pohabljeni, bolni, razcapani!
Pridite, oj le pridite! Pridite k revežu, če že
tako hočete! Kako ste prav mene našli!?
Zakaj ne greste k bogatinom, niso vsi slabi?


Zakaj me mučite? Nimam zlata,
nimam srebra, niti Boga.
Prav nič vam ne moram dati.
Lahko mi vzamete obleko in
življenje.


Si pa res pomilovanja vreden.
Prav nič mi ne zaupaš. Jaz bom
vedno skrbel zate. Vedno boš
imel dovolj denarja, četudi boš
dal kaj tistim, ki te prosijo.


Vem kaj te muči.
Muči te popolni svet.
Ne maraš videti resnice.
Ne maraš izgubiti blaženost.
Reveži ti prebujajo strah in temo.


Samo to ti povem,
reveže boste vedno imeli
med seboj. Vedno boste
preizkušani, ali jih ljubite.
To je popolni svet.


Moj Gospod in moj Bog!
Če je tako, potem bom storil
kot želiš. Če taka je usoda moja,
amen, bodi tako. Samo nekaj
bi te prosil.


Ko ne bom imel ne srebra,
ne zlata, ne prebitega beliča,
takrat mi pusti, o Gospod, da podelim
jim tvojo moč, sicer ne bom spal celo noč.
Le tega si želim za boljši svet.