Oče kajkrat težko bilo je biti,
kot dedku pa še huje se mi zna goditi.
Hčerki sem nekako skušal razložiti,
kako samoupravljanje v ekonomijo umestiti.

Žena me je gledala nezaupljivo,skepsa jo je dajala,
ko sva s hčerko o bratstvu in enotnosti pametovala.
Še bolj je žena zavijala z očmi,
ko sem ji tolmačil, da smo bratje, enaki v Jugi vsi.

Pa je hči odrasla, meni padlo breme je ramena:
nič več flancanja brez pomena!
Samo prerano sem se veselil,
saj v kratkem vnučko sem dobil.

Komaj je s pleničk se skobacala,
že z vprašanji me je v kot nagnala:
»Dedi, ali lumpe res zaprejo?
Ali res v zaporu ričet jejo?

Zdi se mi, ko so jih spustili, da so na ričet pozabili,
kot prej so spet h koritu se prebili.
Verjela bi, če bi živeli kot asketi,
ne pa da so zapravljivi kakor kakšni baroneti«.

Žena se reži, hči se muza, zet nasmehe skriva,
vnukinja pa spet se v naročje mi uriva;
»Dedi, kaj ti praviš, ki si pameten in star,
ali je politikom ljudi kaj mar?«

Če povem ji kar si mislim bo grdo,
če pa se ji zlažem, še slabše bo.
Veš deklič, enim ne, a večini je,
z rameni zmignem misleč, da izvlekel sem se.

»Saj te razumem«, me po licu potreplja,
»Pred otrokom pač nek bonton velja.
Vem, da nočeš mi lagati,
vem pa tudi, da ga nehaj srati!«