Se ustavimo…
Spet ga »križamo«.
Spet smo slepi, spet smo gluhi.
Kaj še potrebujemo?
Dal nam je najdražje, kar je imel!
Dal nam je svoje srce,
Svojo dušo.
Iztrgal jo je iz sebe in njo nam dal!
Mislite, da tako Ljubezen bi dobil
Nedostojni?!
Iščemo to, kar je pred našim nosom.

Uporabljamo veščine,
Pozabili pa smo na glas Srca.
Se hvalimo spoznanjem globinskega pogleda.
Ne vidimo pa bistva.
Ne smemo si želeti tega,
kar ni naše.
Nismo Bogovi.
Smo le Njegovi otroci.
In vsakega ima rad.
»Ne obsojaj, in ne boš obsojen«
Če ne bi bilo Njega,
Ne bi bilo nič!
Dokler ne pozno, se ustavimo.
Ne ga »križati« spet…