Ko se bahaš, kažeš svoje mišice
in govoriš o sebi, o svoji večni mladosti,
se ti grbanči in krotoviči koža
in otresaš se kot pegasti kosmatinec,
ki je po nesreči padel v ledeno vodo.

Kalup, v katerem modeliraš sebe,
je postal pretesen in ti si preskočil
v pasje telo brez človeške duše.
Kot sestradan pes iščeš moč večne mladosti.
V tvoje težave bi verjela, če bi zagorela
na samotnem kraju odklopljena cesarska kočija
in bi ti izgubljal obrise zaljubljenega Marka Antonija.

Na obalah Nila leži skrivnostni kovček
in v njem je slika Dorjana Greja od Oskarja Wildeja,
zavita v ogromen svilen Kleopatrin šal
s škatlico zdravil za pomlajevanje v rokah.
Oglej si jo, le malo prezgodnja senca
se je pojavila na njej. Nekdo je opazil,
da se po njej plazi strupena kača
in da si na njej ti v lesenih coklah,
ki znajo hoditi same naprej.

Ne vem kakšen vtis hočeš napraviti name.
Saj me poznaš. Veš, da nimam rada
sintetičnega parfuma duše,
vlažnega dotika besed
in pretirane skrbi za nepomembne reči.
Življenje ne vključuje v svoj načrt
ponarejenih stvari. Tvoja lepota
je pomešana s cestnim prahom
in ne sodi k moči cesarstev.

Nekdo se ves čas vmešava,
te opijanja in prazni svoje polne
vinske mehove vate in ti klecaš
pod težo tuje tekočine v sebi.
Zmagujejo ti besede in samohvala, ne pa srce.
Ko si opomoreš od čezmernega stanja
te svoje bolezni, ti bom šla z roko skozi lase.
Razumela bom, da si se izgrebel iz sebe.