Lilit:
Rada bi ti božala telo,
ne zaspi tako hitro! Odpri oči!
Nedotakljivi nič zapredaš v pajčevino,
prosojni piš golote skozi preohalapno kožo.
Zasede in šive vidim v tvojih očeh.
Za njimi so pustinje. Hrup tišine.
Na levi imaš razsuti horizont pepela.
Zasevek male teže ti je zanihal zrak,
ki stika za nečim po duši.

Adam:
Zlagam v shrambo hišo, ki se je sesula.
Brez stopnic je soba, hladni svet.
Slepa pega – absolutni nič.
Izhodiščna vrednost po merilih
med pozitivnim in negativnim je f(x)=0,
ki je postavljen med zidove, celo pred zid.
O moja vladarica, ko bi me le razumela?

Lilit:
O moj Adam, ženim moje duše!
Vodim te v podzemlje Hekata,
da bi si potešil svojo strast.

Adam:
Nisem živi Bog, le človek sem.
On mi je ustvaril telo, jaz sebi um.
Zakrčenost duše kot princip.
Minimalizem duha brez razloga.
Izsuševanje močvirja!
Epska zgodba, ki se ni obnesla
in mi razpira brezno niča v snovi.

Lilit:
Povej mi Adam, kako te teži tema, noč?
Zanos samopozabe te muči.
Predaj se mojemu telesu, dragi!

Adam:
Za znoreti je, kot duh stopi na rob
in te vsesa v ventil, v dolgo cev teme.
Noč dolgih nožev se začne.
Razcvet kolaboracije gnilih rok.
Križanci sveta pamfletirajo resnico
med hrepenečim in trpečim.

Lililt:
Le kaj ti je, dragi moj. Zakaj trpiš?
Tako rada bi ti božala telo.
Tako rada se popasem razpoložljivo.

Adam:
Oh ne, oh ne! Ali ne vidiš,
da mi je za znoreti! Iščem v sebi tisto,
kar sem, pa me naredijo to, kar nisem.

Lilit:
Kako bizarno početje je to.
Značilnost neracionalnega uma,
scientistično hedonistična realnost,
laži, kruti svet, kužna duhovnost
s podtoni sile, skrhan nož v srce.

Adam:
Danes sem doživel kruti dan.
Občutil sem, ko me je vabila
medena rosa v tvoj objem.
Tisočletni tuš besed, vdanost
in zavezanost njegovemu imenu
berem na obrazih neznancev,
slišim tuj glas: »Ti je ne ljubiš!«

Lilit:
Nikoli nisem slekla krila,
da bi videl moja stegna, dragi.
Tako rada bi ti božala telo.
Moje telo je darovanje, je totemska žival,
skoz mene boš doživel svojo dušo.
On je Absolutna mera resnice,
skrit je v mojem srcu
in od ljubezni razpoložljivem
razgaljenem telesu.

Pridi dragi, da počlovečim Boga v tebi.
Moje telo destilira resnico
iz besed v dejanja duše.
Nekaj gibov in nekaj dotikov
te bo naučilo dihati, prenesti več svobode.
Oplodil te je Kafka.
Tvoj zaključni stadij spoznanja
naj doseže opoj mojih stegen.

Adam:
Draga Lilit, pridi, zaplodil ti bom otroka,
ki bo homo scriptor.
Kakor v postelji, tako v nebesih,
kjer imajo radi ljudi, ki se ljubijo in pišejo.