Odmaknjene višave
s studenci svetlobe
prižemajo k obrežju praprot,
ki vabi v zeleno hišo.

Zrak je prozoren.
Visoko gor, kjer je neizpeto.
Nad malodušjem dol
se zbirajo sence,
nad njimi sanje
in žareče ptice.

Kakor nebeška misel prihaja,
kakor nedotakljiva snov v posodi,
kakor poljščine z velike njive
za shrambo srca.

Na urnem konju jezdijo,
okrašene s zlatimi trakovi
na pecljih mehkih odprtin.
Z rokami, ki poganjajo
srčno mišico v ritmu življenja.

Radost s slastnim vonjem,
plaho in nežno božanje,
prisluškovanje krvi,
ki na zelenih viticah
poganja popke besed.
Prostodušnost in milino,
ki pozna svoj notranji glas,
brsteča v smehu.

Zanos adrenalinske moči,
ki odžeja noč,
kakor bi se zbudila
med šumečim trsjem ob vodi,
kakor da bi se zbudila roža
z rosno kapljo na trepalnici
in topila trdoto kamna.

www.tatjana-malec.si