Sanjam, kako lepa je rimska pot do neba,

tlakovana s svetlečimi mrvicami in korak k Luni zlati

vpijam vase te zvezde, razpršene nad tišino sveta.

Dan zamenjala sem spet za noč, mojo črno noč,

ko rdeča krogla na okno žareča pošilja svoj sijaj,

ko Mesec bledični odgovor ponudi na vsak moj zakaj

in jata luči v daljavi odplava od oči milje daleč proč.

Hodim nad oblaki in trkam na zvezdna vrata,

da posadila bi na nebesnem oboku cvet, ki na Zemlji ne cveti,

če širom raja kdo bi dal mi kotiček bi med neznanimi ljudmi,

ko iskala kot svoj bi v tesnem objemu repatega kometa

in med planeti neštetimi našla izgubljenega brata...