Vsakič, ko imam nekaj trenutkov samo zase
najraje pokličem tebe, da greva na čaj
tam za zaprta vrata, v najin kraj.

Ko bi le prišla bliže tebi, da ti dam
vse kar se v mojem srcu preliva…
Pa ne morem priti k tebi. Žalost mi srce prekriva.
Tako sem osamljena in ti še vedno sam.

Nočem se spraševati, nočem dvomiti in nočem misliti.
Ko ostaneva le ti in jaz, se želim le k tebi stisniti
in bitje tvojega srca v tišini čutiti na svojih prsih.

K tvojem imenu se zatekam, zdaj ko nimam več vere.
Brez zaupanja vase tavam s pogledom, uprtim v tla
In upam, da se me dotakne vsaj košček tvojega srca.

Rada z nohti prebudim v tebi nek skriti nemir,
ko moja dlan prvič previdno potuje po tebi.
Nežno mi stisneš dlan, kot bi me vedno hotel imeti ob sebi.

Odidem. V moj kraj za uteho ob samotnem ribniku.

Vržem kamenček v vodo.
Gledam kroge na vodi, ki izginjajo-
Tako se moja sreča odmika stran.
Rada bi vso potrtost poslala na svobodo,
da bi se razpršile vse sence, ki dušo zagrinjajo.

Brezpogojno me ljubi ali odidi
Jaz sem človek, ki se s srečo drugih hrani.
Ne znam več čutiti sreče, zato – če boš prišel- pridi
počasi in previdno. Ostani in me nikar ne rani

tudi ti. Na trdnih tleh vselej stojim,
ti pa si me nenadoma ponesel visoko nad oblake.
In veš kaj – prav ničesar se ne bojim.
Ujel me boš, če padem. Ker si vedno pred mano tri korake.