Enluka,

prav zanimivo se mi je zdelo kako si doživel mojo poezijo absurda. Zares skulpturizirano, kot praviš. Pomemno je, da poezija sproži pri balcu občutenja pesmi v nekem pluralu, kar dokazuje, da je pesniku uspelo tudi nekaj svežih primerov ustvarjalne situacije oziroma metafor.

Poezija absurda osvetljuje odnos med človekom in vsiljenim malikom, ki postane on sam, ujet v vrtinec, v katerega se vedno znova vrača, razen če se ustavi v osi gibanja in prekine krožno potovanje ter razkrije pomen točke, ki označuje njegovo oko, fokus percepcije, tako da v vse te možne svetove in prostore vstavi paradoksalno vez, ki v absurdnem perceptivnem aktu veže irealno optiko na oko. Dinamična poetova misel se more sprijazniti z entropijo, s kaosom. Pri tem ne gre za to, ali se misel more sprijazniti s pozitivno odsotnostjo. Človekova tendenca je, da mora vzpostaviti vedno hierarhično najvišjo Superstrukturo, sam pa nikoli ne doseže zenita. Poetovo suženjsko romanje k maliku predstavlja vedno samo odrešitev v potovanju, nikoli pa ne v cilju. Neko neskončno odiesjado odsevov, resonanc, analogij in zrcaljenj prevzema pesnika v njegovem navdihu, ko hoče vzpostaviti universum na novih temeljih, ideje, fikcije, spoznavanju sebe v mnogem in vsem. Zavest je vselej gibanje skozi strukture logosa. Človek hoče postati velika luč absolutnega bitja, ki razsvetljuje in posije v sleherni prostor in postane odsev vsakega odseva v vesolju in večnost. Zlata kita hrepenenja po popolnosti se vselej plete in razpleta z zlatimi lasmi ljubezni po ženskem zatilju, ki je temeljni postulat poezije. Eros skozi katerega se pretaka prav vse - slano in sladko - in tudi kreator si je tu zaslužil svoje častno mesto.

Nič je pa očarljiva simetrija nasprotij duha, ki spreminja nič v obliko in ga domišljijsko izmišlja. V niču ni ničesar poljubnega. V niču ni ničesar samovoljnega. Zunaj naše volje, kjer prebiva nič obstaja le harmonična celota, ustvarjena iz niča, ki je umeščen v estetski um.

Noro, nikjer nič! Nič otipljivega in vendar se nič goji kot misel s svojim metafizičnim idealizmom. Nič predstavlja neskončno popolnost, iz absolutne enote niča se rodi in spada v resničnost niča biti. In vendar ta nič obstaja kot eliminacija ali realizacija v svetu podob, ki niso opredmetene kot ideja, niso zvočno ali vizualno stvar.

Nič je krog ničle, je oko, ki vidi okno, je absolutno od vsega ločen, izkazan simbolno znotraj. Realno bivanje v bistvu niča je presežna mera negibnosti in rastoče spoznanje, ideja z močjo niča, blagoslavljanje in deifikacija niča, zato, da nič ubije resnico v tebi, da resnica ne ubije tebe. Iz niča se rodi in v nič se ubije Univerzum.

Zaznave v izumljanju imaginacije, nič preobilja in nič pomanjkanja, vešče urejena misel niča je vse. V niču postane filozofija disciplina. Iz niča postane materija duh in duhovna sila materija.

Neverjetno kako ti da nič čutiti, povsem samovoljen je ta nič, povsem samonikel je ta nič. Iz niča je nastala siva rjuha sveta, po njej so razmnožene celice, in ustvarjajo bit niča in estetsko sprejemljivost niča, ki ne potrebuje tuje pomoči in mišljenja. Nič obstaja v tebi, on razpolaga s tabo.

Ni ne moški, ne ženska in ne stvar in tudi opredetena ideja še ni. Nič odkriva prijetnost biti razum, vznemirjanje strasti niča na filozofskem obzorju te oplaja z nerazvitim spoznanjem, s slutnjo biti resnica.

Še vedno nič, nevidni neotipljivi nič. Iz niča se rodiš ti in tvoja prečiščena občutljivost ti postavlja meje čutnosti niča. Iz niča je rojeno vse - Univerzum in ti.

Nič nosiš v sebi, strukturiran za rojstvo vsega, je oko, okno in okvir skozi katerega naslanjaš svoje telo v nič.

Prijazen pozdrav in hvala za dober komentar, ki mi je omogočil, kot pika na i, da sem razvozlala notranjega tujca v sebi.

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]