Če me ugasneš in spremeniš
moje telo v svečni skipek,
da ostanem v lehnjaku svojih kosti
brez organov, te vprašam:
kaj boš naredil iz mojega duha,
kaj boš naredil iz moje etike in idej,
z erogenostmi površine moje kože.

Kam boš umestil moja spoznanja,
na tisoče spominov in projekcij v bodočnost,
vse negative mojih senc,
ki so plesale pod svetlobo sonca.
Kam boš zložil vse dotike, gibe,
obuditve in zavedanja.
Mi boš zasadil v popek amarilis,
v oči vodni liliji, cvetoči begoniji.

Glej, da se mi ne dotakneš
mišičnega živca, ki poganja srce.
Vidim, da ti niso dovolj moje molitve.
Vsega se lahko polastiš,
kar tvoj nevešči včeraj premore.
Vse si lahko vzameš nazaj,
kari si mi posodil,
le da me ne bo preveč bolelo,
ko boš prodiral pod kožo
in snemal iz mene organe,
ki so te čutili.

Kako razkošno in razburljivo
gospodariš z menoj,
kot da sem kakšen fosil,
arheološka najdba tvoje inteligence.
Pogosto sem te
med oblaki videla poševno,
ko si prasketal v kaminu neba
in dajal vedeti, da si med živimi bitji.

Ne vidiš pa drobnih lastnosti,
ki sem jih razvila s prizadevanjem.
Ne vidiš moje ustvarjalnosti,
ki se izliva v darove.
Ti mi daješ vodo, jaz tebi vino.
Ti gasiš sonce, jaz ga sprejemam
in skrbim, da zelenijo polja
in da cvetijo travniki in vrtovi.
V tvojem daru biva izvir vode,
v mojem daru biva beseda.

Tvoj vzgib je bil izhodišče.
Moje življenje, da si.
In vse kar se dogaja,
je znotraj mene, ki čaka,
da ugasne moč svetlobi.