Ljubezen je nesnovni odriv duha,
sij telesa brez simetrije
v irealne prostore dobrote
iz svetih spisov.

Je vzpenjanje in dviganje
hrepenečih snovi. Kipenje slasti.
Zlevitev hrbtenjače v neprosojni svet
materničnega stvarjenja,
kakor čiščenje vonja mrtvega listja,
ki ne zmore najti poti nazaj v pomlad.

Na točki skoz črto, ki čeblja razmejitve,
ritmiko celic skozi igro telesa telo ob telo.
Trenje skozi gube sle z vriskom zbliževanja
razdalj v kraljestvu zvezd, ki neti iskre
in vžiga ognje stegnjenih rok v plamene
iz razročja, kjer lebdijo angeli tega sveta.

Nad vodami rotijo žgoče sonce,
rob cvetlične grede pod obronki neba –
rokopis ustnic s kodo strasti.

Diagram z ekspresionistično dušo.
Geološki relief čustev zgubane naslade,
ki se raztopijo v notranjosti s pisavo
svojih potez. S fantazmo hrepenenja.
Na Pegazu z angelskimi očmi.
Izmerjenim ugrezom na krmi ladje s privezom.
Reševanje iz utrujene lege puščobnega
enoličja. Dejanje, ki postane utelešenje –
elan vital, koprneče izčiščenje iz pepela.

Specifična teža rojstva brez okusa
umiranja v večnosti. Prah, ki izstopi
iz kamna v človeka, skopnel led v tekočine
življenja. Trepet v nabreklem stanju.
Dokončni arhaični smisel bivanja
tebe v meni. Afirmacija nujnosti
v izražanju sebe iz stvarnosti vsemogočne luči.
Podaljšek telesa z idejo bivanja.
Paysage nikoli dokončane izpolnitve.
Sonorno petje ptice ob vzletu.
Konjenica v človeškem telesu.

Ljubezničenje mehkih ljubezni v tisočerih
nežnostih, spočetih iz bolečine bivanja
v dremavih samostih mrzlih ognjišč.
Žogica na vrvici z odrivom v višino,
brezdušno izstopajoča v budnost,
v brezglasni mir, skoraj tiho spravno smeje,
brez prelomnega dosega razdeljivosti
na dosegu razcepa slepe točke,
ki se je vid ne more dotakniti.
Fikcija božjega, kjer se misel prelomi
in zogleni v žarku večnega.
Kot eliptični stavek v oklepaju.
Brez povedka. Leksika brez izkušnje.
Prekinitev dotakljivega z nedotakljivim.